Lik malce zblojene, nesamozavestne Slehernice, ki se mora - tako kot 99 odstotkov Zemljank - sprijazniti s svojo nemanekensko zunanjostjo, je v resnici v popkulturi že vpeljan obrazec. Dolgih 17 let je že, odkar je Renée Zellweger nevrotično preštevala kalorije v chardonnayu. V retrospektivi je treba priznati, da je Bridget Jones, čeprav ni bila ravno feministična ikona, premogla naravno karizmo: filmi nikoli niso vzbujali občutka, da se smejemo njej (namesto z njo). Namerno manj "všečna" je bila Hannah (Lena Dunham) v prelomni seriji Girls (2012-2017): tudi tokrat je imela samopodoba (v Hanninem primeru neupogljiva samozavest) določeno poanto. Soočila nas je z našim lastnim nelagodjem in predsodki okrog tega, kako bi se morali vesti in počutiti v očeh družbe manj privlačni posamezniki. (Na drugi strani spektra je denimo Ljubezen je slepa (Shallow Hall, 2002), komedija s sporočilom, da je lepota subjektivna, kar je bil samo cenen izgovor za neokusne šale o debelosti.)

In danes je tu Amy Schumer, ki je z Razudanko (2015), Blondinkama v džungli (2017) in zdaj še s komedijo Počutim se lepo prevzela štafeto "navadne smrtnice" na filmskem platnu, ki naj bi nas očarala s svojim specifičnim žanrom samozavestne, mejno vulgarne komedije. Njeni liki naj bi gledalkam ponujali možnost poistovetenja, a težko si predstavljam, koga naj bi zares nagovarjala njena mešanica narcisoidnosti in samozaničevanja. Roko na srce, trapasto premiso filma bi težko presegla še tako dobra igralka (pa je Amy Schumer v resnici odlična v improvizirani situacijski komediji!): Kaj bi se zgodilo, če bi čisto povprečna siva miška po udarcu v glavo začela verjeti, da je dih jemajoča lepotica, čeprav je še vedno videti popolnoma enako?

V intervjujih okrog premiere se je igralska zasedba pred očitki jeznih tviterašev branila, da v filmu "nikoli ne vidimo, kaj Renee vidi v ogledalu" - že res, a zelo, zelo jasno je nakazano, da vidi veliko bolj suho dekle. Kako naj si drugače razlagamo prizor, v katerem se pred manekensko vitkima sodelavkama masti z ogromnim kosilom in se s polnimi usti hvali, da lahko poje kar koli, pa vseeno obdrži "to telo"?

In ker je Renee sveto prepričana, da sta lepota in vitkost edina predpogoja za uspeh v življenju, se z novoodkrito samozavestjo poda na lov za zmenki in sanjsko službo. Zakaj scenarij "samozavest" interpretira kot zmes arogance in neobzirnosti, je drugo vprašanje. (Renee preprosto ne more verjeti, da je jokajočo lepotico v fitnesu (Emily Ratajkowski) fant dal na čevelj: njene lastne predstave o lepoti ji onemogočajo empatijo z bližnjim in iz nje delajo kruto žensko.) Tu sta še njeni prijateljici (Busy Philipps in Aidy Bryant), ki sta očitno v zgodbi samo zato, da nam dopovedujeta, kako zabavna, prijazna in dobra je v resnici Renee (po njenih dejanjih tega sicer res ne moremo uganiti), in pa novi fant Ethan (Rory Scovel), ki ga redno zafrkavamo zaradi njegovega "poženščenega" zanimanja za zumbo. Še dobro, da je Ethanova edina naloga to, da mora naši junakinji dopovedovati, da je zanj najlepša na svetu, kajti kake prave kemije med igralcema ni niti za vzorec.

Najsvetlejša točka cele filmske izkušnje je Michelle Williams, štirikratna oskarjevska nominiranka, ki smo je navajeni v srce parajočih, kompleksnih dramah. Kdo je vedel, da ima smisel za komedijo? S svojo karikaturo snobovske, neznosno bogate dedinje z miškasto cvilečim glasom na trenutke spominja na svojo (popolnoma legitimno) upodobitev Marilyn Monroe. V resnici je s svojim steklenim, večno zmedenim pogledom precizen portret določenega segmenta zvezdnic: njen nastop je celo duhovitejši od vseh prizorov s Schumerjevo v glavni vlogi.

Počutim se lepo je režijski prvenec scenarističnega para, Abby Kohn in Marca Silversteina, ki imata očitno veliko ljubezen do zgodb o grdih račkih; med drugim sta podpisana pod filme Mu pač ni do tebe, Prvi poljub (Never Been Kissed) in Razgibano življenje samskih (How To Be Single). Le da tokrat nista znala speljati loka od račka do laboda.

Sledijo majhni kvarniki.

Če ste upali na protagonistkino postopno spoznanje, da telesna lepota ni edino merilo uspeha v življenju, ste upali zaman: proti koncu peripetije se zrcalno ponovi "deus ex machina" prijem, udarec v glavo, ki Renee naposled razkrije, da je bila ves čas enaka. Osebnostna rast? Nepotrebna. Samopotrditev še vedno črpa od zunaj, iz komplimentov in naklonjenosti okolice. Film tako v samem zaključku preskoči poanto, za katero je gradil nastavke zadnji dve uri.

Samo vdano v usodo lahko zavzdihnemo ob sklepnem navdihujočem govoru, ki lepotice in "navadne" ženske poveže v - ljubezni do ličil. Zamujena priložnost, da bi povedali kaj tehtnega o psihičnih stiskah, ki jih pri številnih povzroča izkrivljena samopodoba; to so težave, ki jih modna industrija s svojim upodabljanjem žensk v medijih samo zaostruje, ne pa "zdravi".

Ocena 2/3; piše Ana Jurc