Režiserka Hanna Slak je na nedavnem Festivalu slovenskega filma z Rudarjem osvojila vesno za najboljšo režijo. Foto: Slovenski filmski center
Režiserka Hanna Slak je na nedavnem Festivalu slovenskega filma z Rudarjem osvojila vesno za najboljšo režijo. Foto: Slovenski filmski center
Rudar
"Upam le, da se bo nekaj končno premaknilo in bodo ljudje dojeli, da ni naših in njihovih žrtev," razmišlja Mehmedalija Alić, rudar, ki je leta 2009 v Barbarinem rovu odkril enega največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč. Foto: Slovenski filmski center

Film Rudar Hanne Slak, ki je v Portorožu prejel prestižno nagrado za režijo, se v določenem pogledu res dotakne tudi te teme. A hkrati je treba jasno povedati, da to še zdaleč ni ne edina in še manj osrednja tema filma. To bo mnoge presenetilo. Tudi tiste, ki so si film že ogledali, a so ga pri tem zaradi pogleda skozi optiko zastrupljenih domačih odnosov med levico in desnico zreducirali na delo o povojnih pobojih. Toda Rudar to preprosto ni.

Res sicer je, da nam jasno pove, da dokler nismo o teh pripravljeni odkrito spregovoriti, brez zadržkov, pomislekov, ovinkarjenj in obdolževanj, resnice preprosto ne bomo izvedeli. In sami lahko dodamo, da bomo morali za to, da bi se do resnice dokopali, sprejeti nekatera, za marsikoga boleča, toda neizpodbitna dejstva. Na primer to, da je povojna oblast nedvomno zagrešila tudi zločine nad civilnim prebivalstvom. In da je sodelovanje z okupatorjem nič manj in nič več kot izdaja lastnega naroda.

Od vseh del, ki so se bolj ali manj neposredno dotaknila vprašanja povojnih pobojev, žrtev in etične razsežnosti vprašanja, se je Rudarju morda še najbolj posrečeno uspelo izogniti dnevnopolitičnim manipulacijam. To pa zato, ker se je Hanna Slak premišljeno fokusirala na zgodbo rudarja Alije in se pri tem raje kot za nadaljnje mešanje blata v močvirju notranjepolitičnih razprtij odloči za razkrivanje usode enega tistih pripadnikov slovenske družbe, ki ga je sistem že takoj po osamosvojitvi odrinil na obrobje in ga poskušal izpljuniti – a ker mu to ni uspelo, se je sistem zadovoljil z izbrisom. Na koncu pa se izkaže, da je prav on, Alija, edini premogel dovolj poguma in odločnosti, da pride do konca eni najbolj bolečih zgodb slovenske povojne zgodovine. Hanna Slak čudovito pokaže, kako sistem poskuša streti takega neupogljivega posameznika.

Ob tem pokaže tudi to, da je prav upogibanje hrbta in človekovo nedelovanje včasih največje zlo. In prav zaradi vsega tega je toliko težje razumeti, zakaj se je avtorica odločila uporabiti podobe, s katerimi je ob žrtvah v rudniku nedvoumno obudila spomin na žrtve holokavsta. Prizor s kupom čevljev in šopi las ima namreč v naši kolektivni zavesti zelo jasno mesto – spominja nas na grozote nacističnih taborišč smrti. A treba je dodati: čeprav se je žrtvam v rudniku nedvomno zgodila krivica, primerjati njihovo usodo z usodo žrtev nacizma preprosto ni korektno.