Oglas
Veka Kokalj (1927-2006) je bila prva slovenska (in tudi jugoslovanska) filmska snemalka. Eni izmed prvih Slovenk se je poklonilo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU). Na spominskem večeru v Slovenski kinoteki so zavrteli posnetke, pri nastajanju katerih je kamero v roki držala Kokaljeva. Program se bo nadaljeval 23. decembra, ko bodo prav tako v Kinoteki predvajali lutkovni film Zvezdica Zaspanka, ki ga je leta 1965 prav tako snemala Veka Kokalj.
Skoraj štiridesetletna karieraSnemanje filma Zvezdica Zaspanka po scenariju Franeta Milčinskega - Ježka, v režiji Jožeta Pengova in z animacijo Črta Škodlarja, velja za enega največjih dosežkov Veke Kokalj. Letos umrla Veka Kokalj je zadnje posnetke naredila leta 1982. Takrat se je upokojila in zapečatila svoj opus, v katerem se je od leta 1948, ko je vstopila v ta "moški" poklic, nabralo več kot 90 lutkovnih, risanih in dokumentarnih filmov ter prek 20 dokumentacijskih filmskih zapisov številnih kulturnih ustvarjalcev (pesnikov Mateja Bora in Mileta Klopčiča, scenarista in režiserja Franceta Kosmača, igralca Ivana Jermana, slikarja Vladimirja Lakoviča ...).
Še posebej je omembe vreden prispevek Veke Kokalj v korpusu slovenskega dokumentarnega filma. Zelo so namreč dragoceni in zanimivi njeni posnetki izginule slovenske industrijske dediščine. Med drugim je Kokaljeva posnela plavž v Štorah, nekdanjo jeseniško železarno, zraven pa je bila tudi, ko so gradili Klinični center v Ljubljani.
Kaj je narobe s slovenskimi enciklopedijami?
Čeprav je bila Veka Kokalj skoraj 40 let del slovenskega in jugoslovanskega filmskega snovanja, njenega imena ni zaslediti v nobeni slovenski ali jugoslovanski enciklopediji, Kokaljeve pa ne najdemo tudi v biografskih bazah podatkov. Prav zato je spominski večer, ki so ga pripravili Infofilm, Slovenska kinoteka in Arhiv Republike Slovenije, še toliko večjega pomena. Z veseljem lahko zapišemo, da Veka Kokalj vsaj v obdobju svojega delovanja ni bila prezrta. Za svoje delo je prejela več strokovnih priznanj, največje pozornosti pa je bila deležna leta 1978. Tega leta je bil v obdobju nekdanje Jugoslavije tudi v mednarodnem prostoru na imenitnem filmskem festivalu v Pulju predstavljen film o 25-letnici tega festivala. Film je režiral Milan Ljubič, pri njegovem nastanku pa je seveda sodelovala tudi Veka Kokalj.
Člen v verigi ustvarjalcev legendarnih slovenskih filmov
Morda največ zaslug za to, da smo Slovenci prvo filmsko snemalko dobili že leta 1948 - beseda že je na mestu zato, ker se je tudi drugod po svetu v tem času za poklic snemalke odločilo presneto malo žensk -, gre Milanu Kumarju. Veka Kokalj se je namreč dela s kamero učila pri tem snemalcu, fotografu, režiserju in scenaristu. Več let je bila tudi njegova asistentka, pozneje pa je to delo opravljala še za Metoda Badjuro, Franceta Cerarja, Rudija Vavpotiča in za vrsto drugih režiserjev. Veka Kokalj je bila tudi del filmskih ekip, ki so ustvarile dva legendarna slovenska filma. Pri snemanju filma Sončni krik Boštjana Hladnika je bila Kokaljeva tajnica režije, kot scenska fotografinja pa je sodelovala tudi pri filmu Ne joči, Peter režiserja Franceta Štiglica.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje