Vse se začne v (Titovem) Velenju, konec osemdesetih, ko je 'v zraku upanje po novi, lepši, boljši, materialistični prihodnosti, ki jo obljubljajo kapitalizem in vse dobrine, ki jih ta potegne s seboj. Foto: Slovenski filmski center
Vse se začne v (Titovem) Velenju, konec osemdesetih, ko je 'v zraku upanje po novi, lepši, boljši, materialistični prihodnosti, ki jo obljubljajo kapitalizem in vse dobrine, ki jih ta potegne s seboj. Foto: Slovenski filmski center
klemen Dvornik
Klemen Dvornik je za svoj celovečerni film Kruha in iger na Festivalu slovenskega filma prejel najvišjo oceno občinstva. Na festivalu je sodeloval tudi s filmom Prepisani, po istoimenski nadaljevanki, za katero je bil letos že nagrajen z viktorjem za posebne dosežke. Foto: Peter Irman/FSF
Kruha in iger
Ne samo, da je z voditeljem oddaje noseča maskerka Lena, zapelje tudi mamo 'naše' družine, Jelko, kar vidi prijatelj Marjan - spričo vsespolšne zmešnjave je vse manj možnosti, da bodo pustno oddajo sploh uspeli posneti. Foto: Slovenski filmski center
Festival slovenskega filma
Vesno za najboljšo žensko stransko vlogo je na 14. FSF minuli konec tedna 'za duhovito ravnovesje med dvema poloma ženskega bitja' prejela Saša Pavček, vesno za najboljšo moško stransko vlogo, prav tako v filmu Kruha in iger, pa Jonas Žnidaršič, in sicer 'za odlično upodobitev labilnega karakterja', kot je v obrazložitvi zapisala žirija. Foto: FSF

Komedija o potovanju velenjske družine na snemanje televizijskega kviza v Ljubljani v 80. letih prejšnjega tisočletja, ki se sprevrže v skoraj popoln polom, je navdušila občinstvo, ki je filmu podelilo povprečno oceno 4,64. Film pa je prislužil tudi dve igralski nagradi; Saša Pavček je za svojo igro prejela vesno za najboljšo žensko stransko vlogo, Jonas Žnidaršič pa vesno za najboljšo moško stransko vlogo.
1987 - Ko je v zraku dišalo po spremembah
Josip Novak spada med male ljudi, med rajo. Ni velik v nobenem pogledu, je pa vztrajen. Tako vztrajen, da je dal 30 svojih najboljših let tovarni televizorjev v Velenju. V zameno dobi povprečno delavsko plačo, dislocirano križno vretence in nov barvni televizor, kot darilo tovarne svojim zvestim delavcem. A Kruha in iger ni zgodba o Josipu, niti o televizorju - pač pa o ljudeh, ki živijo od njega.

Josip in sin Simon občudujeta novo pridobitev in gledata nadvse priljubljen televizijski kviz - obenem pa se jima ne sanja, da sta jih mama Jelka in hči Mojca na kviz že prijavili, ter da so bili prav oni izžrebani za sodelovanje v pustni oddaji. Jelka in Mojca sta navdušeni, a kaj, ko sta Simon in Josip odločno proti nastopu, zlasti, ker se oddaja dogaja za pusta - a na koncu seveda prevlada "ženski princip" in družina se (našemljena v mačkone) poda na pot proti Ljubljani.

Zveličavna televizija?
V času, ko še ni bilo resničnostnih šovov in se na televiziji ni mogel pojaviti vsakdo, je vzhičeno navdušenje mame Jelke nad voditeljem Josom Bauerjem sicer razumljivo, a tragično, saj sama ne opazi razpadanja lastnih vrednot zaradi sanjarjenja o slavi in neizživetih fantazijah. Josip je na drugi strani tako navdušen nad novo tehnologijo, ki jo premore televizijska hiša, da ženinih sanjarij sploh ne opazi, medtem ko se stvari dodatno zapletejo, saj se zaradi Simonovih vragolij pojavi policija. Tokrat uklenejo Josipa in ga želijo odpeljati, Josova žena, režiserka Brigita, je vsa iz sebe, saj brez tekmovalcev pač ne more posneti oddaje, za dodaten zaplet pa poskrbi Jos sam, saj se izkaže, da ima tudi sam kar nekaj masla na glavi ...

"Pazi kaj si želiš - lahko se ti uresniči"
Dvornikova komedija nas spomni na čase, ko sta se zdeli Amerika in zahodna Evropa predvsem obljubljeni deželi s samimi prednostmi. Možnost izbire izdelkov, reklamni bloki, kavbojke iz Ponta Rosse ter znamke različnih prodajalcev so zveneli mamljivo, kvizi pa so odpirali možnost pojavljanja na televiziji. Čimprej, čimveč. Kruha in iger.

Po premierni projekciji v Portorožu so gledalci pri Dvornikovem prvencu pohvalili predvsem to, kako temeljito se je posvetil karakterizaciji posameznih likov, ki jih je v filmu pravzaprav ogromno - a ne ostajajo zgolj shematizirane karikature. Obenem je režiser sam spregovoril o tem, kako težko je bilo pravzaprav v Sloveniji najti lokacije, ki so videti tako kot pred dobrimi dvajsetimi leti, in razglede, ki jih - finančna sredstva so bila le omejena - v poprodukciji ni bilo treba preveč retuširati.
Dvornik se je letos na FSF-ju predstavil tudi s celovečercem Prepisani, adaptirano različico istoimenske spletne nadaljevanke, na našem tržišču revolucionarnega projekta, za katerega je letos prejel tudi viktorja za posebne dosežke. Za Prepisane, ki so nastajali po ideji in v sodelovanju z izvedencem za nove tehnologije, Jonasom Žnidaršičem, Dvornik načrtuje tudi drugi del; serija je v našem prostoru uvedla stripovsko estetiko, ki sta jo v svetu popularizirala predvsem filma Mesto Greha in 300, in ki zahteva veliko snemanja pred t.i. zelenim platnom. (V klepetalnici lahko Dvornika povprašate tudi o tem, kako se je Žnidaršič menda ideji o tovrstnem snemanju zelo dolgo upiral, dokler ga ni na koncu z "Jonas, meni to zvuči super" le prepičal Magnifico.)

Mlad režiser z dolgim življenjepisom
Dvornik je leta 2004 diplomiral iz filmske in televizijske režije na AGRFT-ju, danes pa je tam asistent za televizijsko režijo. Kot režiser sodeluje s tremi največjimi slovenskimi televizijskimi hišami. Režiral je več kot petsto posameznih televizijskih oddaj in deset dokumentarnih filmov, leta 2009 pa je ustanovil produkcijsko hišo Filmservis.
Vabljeni na klepet s Klemnom Dvornikom v torek, 4. 10., ob 13.00.