"Spolna zloraba mladoletne osebe", "Pornografsko izživljanje nad nemočnim dekletom" in "Moralno sporen voajerizem" so sintagme, ki so jih v povezavi s filmom uporabili nekateri - resda večinoma (konservativni) pisci. Foto: EPA
V Cannesu še tako složni, zdaj pa ... Foto: EPA
La Vie d'Adele
. "Hoteli sva dati vse od sebe, a včasih je bila prisotna nekakšna manipulacija, s katero se je bilo težko spopasti."
O prizoru, v katerem mora Lea oklofutati Adele: "Vidi se, da sva zares trpeli." Foto: YouTube
Film bi sprva moral nositi naslov Modra je najtoplejša barva, a ga je Abdellatif Kechiche, francosko-tunizijski režiser, ki je kritike navdušil že s Kuskusom (La graine et le mulet, 2007), spremenil, ko je spoznal Adèle Exarchopoulos. Mlada igralka ga je tako prevzela, da je ime glavnega lika spremenil iz Clementine v Adèle, posledično pa tudi naslov filma.

Igralki Léa Seydoux (Slovenci se je bomo spomnili iz filmov Zbogom, kraljica in Otrok iz zgornjega nadstropja) in Adèle Exarchopoulos sta na filmskem festivalu v Telluridu, kjer film v teh dneh predvajajo, z novinarji spregovorili o celotni izkušnji dela z režiserjem Abdellatifom Kechichejem ter seveda o snemanju čutnih prizorov.

"Težava je v tem, da je v ZDA čisto drugače kot v Franciji," je bila iskrena Seydouxova. "Režiser ima tam absolutno moč. Ko v Franciji pristopiš k filmu, se s podpisom pogodbe popolnoma predaš; nekako si ujeta."

La Vie D'Adele, Chapitres 1 et 2 (na angleško govorečem trgu film predvajajo kot Blue Is the Warmest Color) je zgodba o odraščanju mlade Adèle, tihe srednješolke, ki se na prvi pogled usodno zaljubi v starejšo, bolj izkušeno (in o svoji istospolni usmerjenosti bolj prepričano) Emmo; ob tem je treba povedati, da film ne problematizira ali politizira teme istospolnih razmerij - prej gre za zgodbo o vzklitju (in koncu) neke ljubezni, katere glavni osebi sta pač ženski.

"Osramočena" zaradi vloge
Film, ki je bil posnet po grafičnem romanu Julie Maroh iz leta 2010 in ki bi ga v resnici težko opisali kot "erotičen" film, je ob premieri v Cannesu kljub temu največ pozornosti vzbudil z desetminutnim, precej nazornim lezbičnim prizorom (celoten film sicer traja slabe tri ure). "Slavni" prizor, ki ponazarja prvinskost vezi med dekletoma in se kot tak s filmom zlije popolnoma organsko, so snemali deset dni, igralki pa sta si morali zanj namestiti prostetične dele. Zaradi prizora je bila 19-letna Exarchopoulosova, kot pravi zdaj, "v zadregi" in "osramočena". "Z lezbičnim seksom nisem ravno seznanjena," je pripomnila za blog The Daily Beast.

Tunizijski Lars von Trier?
V dobrih petih mesecih, kolikor je snemanje trajalo, je Kechiche na svoji zvezdnici rad kričal in od njiju zahteval nešteto ponovitev: za prizor prepira med ljubimkama je morala Seydouxova svojo mlajšo kolegico večkrat oklofutati. Obe sta že izjavili, da z režiserjem ne bi več sodelovali. "Genij je, a obenem tudi trpinčena duša," je še povedala Adèle. "Hoteli sva dati vse od sebe, a včasih je bila prisotna nekakšna manipulacija, s katero se je bilo težko spopasti. Ampak zame kot igralko je bila to dobra učna izkušnja."

Pritožili so se tudi delavci: po nenadnem uspehu filma se je v medijih pojavilo precej pričevanj tehničnih sodelavcev s pritožbami, da so namesto plačanih osmih ur njihovi delavniki v resnici trajali še enkrat dlje ter da je bilo vzdušje na snemanju "nasilniško" in "anarhično". (Vse skupaj je malo manj opravičljivo, če vemo, da je imel režiser na razpolago zavidljiv proračun 4 milijonov evrov.)

Keniche je v dozdajšnjih intervjujih v povezavi s filmom pripomnil, da snemanje ljubezenske zgodbe pač zahteva "absolutno tesno" sodelovanje z igralci. Njegov credo je, gledalcu podati serijo prizorov, ki so kar najbolj naravni in blizu "resnici". Prizor spolnosti je po lastnih besedah skušal posneti, kot da snema kip ali sliko in skuša pri tem zajeti njegove najlepše elemente.

Pisateljica zgrožena nad adaptacijo
Julie Maroh, avtorica grafičnega romana, ki je služil za predlogo, pa v njegovi stvaritvi ni videla pretirane lepote. Na svojem blogu je maja Kenichejevo tematizacijo spolnosti v filmu ostro napadla; ljubezenski prizor je opisala kot "brutalno in kirurško, bohotno in hladno predstavo tako imenovanega lezbičnega seksa, ki se je prevesila v pornografijo in ob kateri mi je bilo zelo neprijetno".

Tujejezičnega oskarja ne more dobiti
Film, ki je kljub temu požel večinoma pozitivne kritike in ki se mu po ugibanjih Hollywood Reporterja nemara obetajo celo oskarjevske nominacije, bodo v ZDA predvajali s cenzorsko oznako NC-17. (Francozi ga sicer ne bodo mogli prijaviti kot svojega kandidata za tujejezičnega oskarja, ker bo premiera v domovini šele po datumu, ki ga je kot rok določila Akademija.)

MMC-jevci smo ga ujeli na sarajevskem filmskem festivalu (in bili navdušeni), obenem pa projekcija, v nasprotju s Cannesom ni bila žrtev množičnih odhodov iz dvorane ali, v primerjavi z Motovunom, glasnega hihitanja in komentarjev iz avditorija.