"Če bodo čez tisoč let arheologi morebiti kopali po pesku v Guadalupeju, upam, da ne bodo leteli k časopisom z neverjetno naslovnico, da je staroegipčanska civilizacija segala vse do obale Pacifika v Severni Ameriki," se je sloviti režiser Cecil B. DeMille šalil celo v svoji avtobiografiji.

In precej manj kot tisoč let pozneje se je našla ogromna sfinga iz mavca, ki so jo uporabili v njegovem megalomanskem nemem filmu iz leta 1923, Deset zapovedi. DeMille je pet metrov visoko maketo uporabil kot središče "mesta faraonov" in kulisa je od takrat postala tako slavna, da je hollywoodska legenda že sama po sebi: premogla je štiri desetmetrske kipe faraona Ramzesa, 21 pettonskih sfing in 36 metrov visoko mestno obzidje. V tem umetnem mestu je tri mesece živela vojska 2.500 igralcev, statistov, tesarjev, pleskarjev, kuharjev, filmskih delavcev in preostale ekipe; postavili so okoli tisoč šotorov. (V bližini so morali namestiti še 3.500 živali, kolikor so jih potrebovali za prizore življenja v Egiptu.)

Ko so se biblične epopeje snemale še "zares"
Kulisa za Deset zapovedi je bil verjetno ena najnatančneje izdelanih in velikopoteznih v zgodovini filma nasploh (celoten film, ki je stal več kot milijon dolarjev, je v času nastanka veljal za najdražjega vseh časov).

Ker takrat seveda še ni bilo posebnih učinkov, kakršne poznamo danes, se velikosti in razmerij v resnici ni dalo simulirati drugače, kot da so gradili orjaške kose scenografije. Največja sfinga je v višino merila kar 12 nadstropij, v širino pa 220 metrov. Produkcijska ekipa je napela vse sile, da bi bilo vse skupaj kar najbolj podobno staremu Egiptu; pripomočke so izdelali v Los Angelesu, nato pa jih pretovorili v slabih 300 kilometrov oddaljen Guadalupe.

Sfingo, na katero so zdaj naleteli arheologi, sta zob časa in vreme močno načela; pokopana je bila globoko pod peščeno sipino in je zdaj, ko je spet izpostavljena naravnim razmeram, še toliko krhkejša. Strokovnjaki tako poudarjajo, da sta dokončen izkop in selitev v varno okolje absolutna prioriteta.

Ker so mavčni kipi znotraj votli, so se pod težo peska večinoma sesedli vase, nato pa jih je začela raznašati erozija. Arheologinja M. Colleen Hamilton, ki je na čelu projekta, zato opozarja, da je treba še ohranjene ostanke kar najhitreje rešiti, preden se dokončno razkrojijo.

Kaj vse so pustili pod kalifornijskim peskom?
Obstaja teorija, da je filmska ekipa po končanem snemanju svoje predimenzionirane rekvizite razstrelila in vse skupaj zakopala v jarek. Strokovnjaki kljub temu opozarjajo, da na ostankih trenutno ni videti nobenih sledi, ki bi dajale slutiti, da je bil v igri dinamit. Najverjetnejši krivec so tako leta erozije zaradi vetra in dežja.

So bili vsi na snemanju prehlajeni? Niti ne ...
Tokrat celo ni prvič, da so arheologi v kalifornijski puščavi naleteli na relikvije iz časov (filmskih) Desetih zapovedi: že v devetdesetih so izkopavanja naplavila kup majhnih predmetov, od škatlic za tobak do stekleničk sirupa za kašelj. Kar je logično, če se spomnimo, da je film nastal v prohibicijskih letih (obdobje med 1920 in 1933): ekipa je sirup uporabljala namesto močnejših pijač, ki so bile pač prepovedane.

Cecil B. DeMille je Deset zapovedi leta 1956 posnel še enkrat, v barvah, drugič je Mojzesa igral seveda Charlton Heston.