Film
(1)
Kino Otok
Alina Marazzi je v filmu Za eno samo uro s teboj z družinskimi posnetki sestavila neznani mozaik življenja svoje matere. Foto: Kino Otok
Medtem ko je Za samo eno uro s teboj film o režiserkini mami, v dokumentarcu Tudi vrtnice hočemo odpira vprašanje emancipacije ženske v italijanski družbi.
Medtem ko je Za eno samo uro s teboj film o režiserkini mami, v dokumentarcu Tudi vrtnice hočemo odpira vprašanje emancipacije ženske v italijanski družbi. Foto: Kino Otok
Kino Otok
Izola bo filmsko obarvana do nedelje. Foto: Kino Otok

Dodaj v

Kino Otok: Cineastičen poklon materi in njenemu težkemu boju

Alina Marazzi v Izoli
3. junij 2016 ob 20:44
Izola - MMC RTV SLO, STA

Italijanski režiserki Alini Marazzi je mati umrla, ko ji je bilo komaj sedem let. O njej dokumentaristka ni vedela veliko, vse dokler ni v odraslih letih odkrila družinskih posnetkov, ki so postali temeljno gradivo njenega novega filma. Materi je posnela iskren hommage, zgodbo, ki so jo feministke vzele za svojo.

Režiserka je te dni gostja 12. festivala Kino Otok, kjer so letos v ospredju prav ženske tematike in nasploh so v programu dobro zastopane režiserke. Na Obali je predstavila film Za eno samo uro s teboj, v kateri z družinskimi videoposnetki predstavi zgodbo svoje matere, ki se je borila z depresijo, vzporedno pa odpira vprašanja ženske svobode.


Podrobnejši program festivala Kino Otok najdete tukaj.


Za eno samo uro s teboj - v izvirniku je filmu naslov to Un'ora sola ti vorrei, režiserka pa si ga je izposodila iz znane italijanske kancone - je iskrena izpoved hčerke o materi, ki je podana brez olepševanj in opravičevanj.

Iz družinskih posnetkov do filma
Na družinske posnetke je Alini Marazzi naletela, ko je že sama delala kot filmarka. Odkrila je dedkove neverjetne podobe, v katerih je njena mati vselej v ospredju kot glavna protagonistka. S časom je bila vse bolj odločena, da s posnetki nekaj naredi.

Z montažerko Ilario Fraioli je začela spajati podobe in jih prepletati s skladbo Henrika Goreckega Simfonija št. 3. Nato sta začeli dodajati besedilo, ki v 90 odstotkih temelji na dnevniških zapisih in pismih režiserkine matere. Režiserka si je dovolila napisati zgolj uvodno pismo, v katerem nakaže, da ji mater svojo zgodbo podaja več deset let po smrti.

Mater predstavi najprej v njeni mladosti, ko je v svoji uporniški drži priznavala, da ji gospodinjstvo in materinstvo nista pisana na kožo. Čeprav izjemno ljubi svojega moža, jo obenem bremeni skrb, da bi ga zaradi želje po svobodi razočarala. Razdvaja jo dvom, ali je sposobna vse življenje ljubiti enega moškega, in sprašuje se, ali je možno ljubiti več ljudi hkrati.

Prek materine zgodbe obravnava položaj ženske v družbi zlasti konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, temo pa nato nadgrajuje v filmu Tudi vrtnice hočemo, ki bo na festivalu na sporedu v nedeljo. V drugem delu gledalec spozna, da so pričakovanja družbe le ena omejitev zanjo, druga je spopadanje s težko depresijo, zaradi katere je že dvignila roko nadse in se je primorana zdraviti. Film in na začetku zastavljena vprašanja dobijo novo perspektivo, a kljub vsemu besede protagonistke ne zbledijo.

Filmski proces zbližanja z materjo
Posebej pretresljiva so njena pisma iz psihiatričnih ustanov, v katerih opisuje, kako si želi ozdraveti, biti dobra mati in žena. Očita si napake iz preteklosti in vmes prizna, da ne more najti svojega prostora v svetu. Kljub vsemu pa se ji ne zdi, da sodi v te ustanove. Ne želi si prihodnosti v njih, kjer bi plesala na terasi z drugimi bolniki. "Vsi me gledajo čudno. Moje bolezni ne upoštevajo," opisuje odnos svoje družine. Tudi na posnet film so se po besedah Marazzijeva v družini odzvali različno. Vendar je to ne moti, pravi, saj razume film kot proces zbližanja z materjo, ki ga je ustvarila pod svojimi pogoji.

M. K.
Prijavi napako
Komentarji
Bivši uporabnik
# 04.06.2016 ob 09:12
Spodobilo bi se, da bi ob rob tega zapisa postavili se podatek, ali se bo dalo ta dva filma videti tudi po festivalu, ker nimamo vsi moznosti hoditi na obalo na prireditev?
Kazalo