Nader in Simin se ločujeta (Jodaeiye Nader az Simin oz., v angleščini, A Separation, Ločitev), z zlatim medvedom nagrajena zgodba o iranskem zakonskem paru, ki mu sodišče zavrne vlogo za ločitev in tako življenje zakoncev obrne na glavo, je film, s katerim Iran upa na umestitev med nominirance za tujejezičnega oskarja. (Po zmagi v Berlinu je film letos pobral lovoriki še v kategoriji tujejezičnega filma pri podelitvah nagrad U.S. National Board of Review in New York Film Critics Circle, nominiran pa je bil tudi za zlati globus.)

Režiser, scenarist in producent Asghar Farhadi upa, da bo vsa ta medijska izpostavljenost morda navdahnila še kakega drugega filmskega ustvarjalca, ki živi v umetnosti nenaklonjenem okolju. "Filme se da snemati tudi v težkih okoliščinah," je izjavil v intervjuju za Reuters. "Če lahko iranski režiser pride blizu oskarju, je to pomembno sporočilo za vse druge." Ali je Ločitev resnično prišla v ožji izbor nominirancev za oskarja, bo znano 26. januarja - in če bo, bo to prva nominacija za Iran po letu 1998, ko je to dosegel film Children of Heaven.

Enoglasna hvala
O izvrstni recepciji priča tudi podatek, da je spletna stran Rotten Tomatoes, ki na enem mestu zbira različne recenzije in ocene za vsak film, ta teden za Ločitev opazila skoraj nikoli doseženo 100-odstotno pozitivno oceno.

Iran je v zadnjem času vroča filmska problematika: pred tremi meseci je vrsta hollywoodskih organizacij, ki predstavljajo igralce, režiserje, scenariste in Akademijo, podpisala skupno podporno izjavo zaprtim iranskim filmskim ustvarjalcem; med njimi je najbolj znan seveda primer hišnega zapora Džafarja Panahija in primer igralke Marzieh Vafamehr, ki so jo so zaprli in obsodili na bičanje zaradi nastopa v do Irana kritičnem avstralskem filmu My Tehran for Sale.

Asgharju Farhadiju se je do zdaj s svojimi filmi, ki po navadi ne tematizirajo političnih vprašanj, uspelo bolj ali manj izogniti spopadom s konservativnimi iranskimi cenzorji: "Če si se rodil in odraščal v Iranu, sam pri sebi veš, katere teme so dovoljene in katerih se je bolje ne dotikati, ne da bi o tem sploh moral zavestno premišljevati."

Razpetost med družino in boljše življenje
V Ločitvi hoče Simin (Leila Hatami) Iran z možem Naderjem (Peyman Maadi) in njuno hčerjo Termeh zapustiti, pri čemer pa se zaplete, ko si Nader premisli, saj bi v Iranu moral pustiti očeta, ki trpi za Alzheimerjevo boleznijo. Simin vloži prošnjo za ločitev, a brez uspeha; vrniti se mora nazaj k svojim staršem, Termeh pa se odloči ostati z Naderjem.

"Prepovedanim" temam se je v iranskem filmu torej treba približati s prenesenimi pomeni - in čeprav sam tovrstne interpretacije zavrača, so številni kritiki prepričani, da je Farhadi prav to naredil s svojo družinsko dramo. Režiser trdi, da ni poskušal podajati odgovorov, ampak je gledalcem raje postavljal vprašanja - kar pomeni, da cenzorjem ni ponudil kakih očitnih "tarč". No, to se z vse večjo odmevnostjo filma utegne še spremeniti: lani, ko je v zahvalnem govoru ob prevzemu nagrade za svoj prejšnji film Farhadi izrazil svojo podporo Panahiju, je bil "nagrajen" z dvotedensko prekinitvijo snemanja Ločitve.

Da bi zapustil Iran? Niti slučajno.
In čeprav čuti, da je njegova "dolžnost, da se postavi na stran svojih kolegov", se zaveda, da bi bolj glasen aktivizem zanj pomenil toliko kot prostovoljni izgon iz domovine - in tega si trenutno niti najmanj ne želi. "Za iranske režiserje je, tudi če upoštevamo vse oteževalne okoliščine, bolje, da snemajo v domovini. Ker poznamo to kulturo, moramo znotraj njenih okvirov ustvarjati, kolikor časa je le mogoče." Obenem se ne strinja s svojimi kolegi, ki iransko cenzuro izkoriščajo za promocijo svojih filmov v tujini, češ da so prav toliko moralno oporečni kot uradniki, ki njihova dela cenzurirajo.