Z Guillaumom Niclouxom, režiserjem filma Ugrabitev Michela Houellebecqa, smo se pogovarjali v Parizu na dneh francoske kinematografije Rendez-Vous s francoskim filmom. Foto: EPA
Z Guillaumom Niclouxom, režiserjem filma Ugrabitev Michela Houellebecqa, smo se pogovarjali v Parizu na dneh francoske kinematografije Rendez-Vous s francoskim filmom. Foto: EPA

... Moj portret Michela se od njegove medijske podobe razlikuje v tem, da pokažem njegovo sposobnost empatije, da je kot človek tudi šibek, pa njegov humor, tudi zoprnost, skratka vse, kar ga dela človeškega. S tem, ko sem pokazal različico njegovega značaja, ki se mi zdi najbolj resnična in pristna, sem se znebil kostuma, v katerega ga vedno znova vtikajo mediji – in ki ga včasih namerno nosi tudi sam.

Ugrabitev Michela Houellebecqa
Film se sprašuje, kaj bi bilo, če bi Michela Houellebecqa v resnici ugrabili. Foto: Liffe
Film
Film Ugrabitev Michela Houellebecqa si lahko do 21. januarja ogledate v Cankarjevem domu. Foto: Liffe
Guillaume Nicloux
Film je svetovno premiero doživel lani na Berlinalu. Foto: EPA

'Na televiziji ni nikoli smešen, v mojem filmu pa je, in to zelo. V medijih ni nikoli občutljiv kot v mojem filmu, ampak je predvsem provokator, ki je hkrati še mizogin in islamofob.'

O Michelu Houellebecqu
'Pravzaprav med dokumentarizmom in fikcijo sploh ni nobene razlike. Ko se odločite, da boste nekaj posneli in to prikazali, to stvar že kadrirate, uokvirjate, jo upodabljate. Ta podoba je vedno subjektivna,' razmišlja Guillaume Nicloux.
'Pravzaprav med dokumentarizmom in fikcijo sploh ni nobene razlike. Ko se odločite, da boste nekaj posneli in to prikazali, to stvar že kadrirate, uokvirjate, jo upodabljate. Ta podoba je vedno subjektivna,' razmišlja Guillaume Nicloux. Foto: EPA

Na Wikipedii je veliko neumnosti, kar je lahko včasih zelo smešno, pa tudi zelo žalostno.

Ugrabitev Michela Houellebecqa
V času, ko se je povsod govorilo, da so pisatelja ugrabili, je bil ta v resnici v Parizu, njegova internetna povezava ni delovala, njegov telefon je bil izklopljen. ' Čisto preprosto. Nič perverznega, samo nekaj tehničnih težav.' Foto: Liffe

Nekaj mesecev pozneje se je pisatelj (morda na razočaranje nekaterih) sam od sebe v javnosti pojavil živ in zdrav ter govorice o ugrabitvi s tem dokončno ovrgel.


Preberite tudi recenzijo filma:
Ugrabitev Michela Houellebecqa

Francoski režiser Guillaume Nicloux je v tem videl dobro idejo za film in nastala je Ugrabitev Michela Houellebecqa. Film je svetovno premiero doživel lani na Berlinalu, v teh dneh pa si ga je mogoče ogledati tudi v Cankarjevem domu v izboru ljubljencev občinstva Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. V hudomušnem igranem filmu, ki je sicer posnet v slogu dokumentarnih, pisatelj igra samega sebe.

Nekega dne, ko kot po navadi tava po Parizu in žali ljudi, ki so mu blizu, ga ugrabijo trije silaki, stlačijo v prtljažnik in odpeljejo v hišo na podeželju. Tam proti vsem pričakovanjem ustrežejo skoraj vsaki njegovi želji in se z njim spustijo celo v razpravo o književnosti. Med čakanjem na koga, ki bi za pisatelja plačal odkupnino – šušlja se o tem, da naj bi bil to celo francoski predsednik – se skozi neprestano pričkanje izkaže, da ugrabitelji sploh niso tako neprijetni, kot zna biti zoprn sam ugrabljenec. Kljub temu vse bolj kaže, da so se nanj vsi trije na neki način navezali.

Z Niclouxom smo se o okoliščinah nastanka filma ter razliki med resničnostjo in fikcijo nedavno pogovarjali v Parizu na dneh francoske kinematografije Rendez-Vous s francoskim filmom.


Kako je nastala Ugrabitev Michela Houellebecqa?
Michela sem spoznal pred nekaj leti, ko sva hkrati napisala roman in sva imela istega urednika. Že takrat sta me njegova osebnost in miselnost izredno prevzeli. Potem sem mu pred tremi ali štirimi leti ponudil vlogo v enem izmed mojih prejšnjih filmov z naslovom Afera Gordji. Igral je šefa francoske obveščevalne službe. Ko sem ga na snemanju filma bolje spoznal, sem si zaželel o njem napisati scenarij za film – ne sicer o Michelu Houellebecqu, javni osebnosti in kontroverznem pisatelju, ampak film o Michelu Thomasu, kakor mu je ime v resnici. Kar me je zanimalo, je bil človek, ne javna osebnost, ampak pisatelj, kot sem ga spoznal sam. V Ugrabitvi Michela Houellebecqa, ki raziskuje dokumentarni žanr skozi izmišljen zaplet, zato njegova osebnost in miselnost igrata ključno vlogo.

Torej med filmsko različico in resničnim Houellebecqom ni nobene razlike?
Zame je ni. Naj bolje pojasnim svoj prejšnji odgovor: v filmu se mi je zdelo zelo pomembno, da ustvarim globlji portret Michela, kot ga običajno slikajo mediji. V medijih je zaradi večje branosti in pozornosti Michel predstavljen na določen način. Če se vrnem k vašemu vprašanju, moj portret Michela se od njegove medijske podobe razlikuje v tem, da pokažem njegovo sposobnost empatije, da je kot človek tudi šibek, pa njegov humor, tudi zoprnost, skratka vse, kar ga dela človeškega. S tem, ko sem pokazal različico njegovega značaja, ki se mi zdi najbolj resnična in pristna, sem se znebil kostuma, v katerega ga vedno znova vtikajo mediji – in ki ga včasih namerno nosi tudi sam. Bistvena razlika torej ni tista med Michelom iz mojega filma in resničnim Michelom, ampak med filmskim in tistim iz časopisov in televizije. Na primer: na televiziji ni nikoli smešen, v mojem filmu pa je, in to zelo. V medijih ni nikoli občutljiv kot v mojem filmu, ampak je predvsem provokator, ki je hkrati še mizogin in islamofob.

Toda če svojo medijsko podobo delno spodbuja tudi sam, je verjetno hotel vplivati tudi na vaš scenarij?
Ne, pri nastanku scenarija ni sodeloval. To je bil eden izmed mojih pogojev pred začetkom snemanja. Pravzaprav je bil to moj glavni pogoj – pri scenariju ni smel Michel imeti nobene besede. Najino sodelovanje je moralo temeljiti na zaupanju. Ko sva ga vzpostavila, sem ga lahko vprašal, kar koli sem želel. Kadar koli bi me lahko zavrnil, vendar se to ni nikoli zgodilo.

Lahko vaš film torej beremo tudi kot komentar na to, kako mediji stvari predstavljajo – pravzaprav na neke vrste "medijsko pripoved"?
Mediji seveda oblikujejo način, kako dojemamo svet. To ni nič novega, človek je vsakodnevno resničnost vedno spreminjal v mitologijo. Toda v veliko večjem obsegu in morda na nekoliko drugačen način se je to začelo pred petdesetimi leti, s pojavom televizije. Ena izmed zanimivosti pri Ugrabitvi Michela Houellebecqua je ta, da sem dobil veliko pripomb, kako je Michel v filmu videti veliko starejši kot po navadi v medijih. Ne vem točno, kaj naj na to rečem, razen tega, da je naše dojemanje vedno pristransko. Morda pa imajo prav? Tako mediji kot moj film, vsi smo pristranski.

Za vas torej meja med dokumentarnimi filmi in fikcijo ni popolnoma jasna.
Pravzaprav med dokumentarizmom in fikcijo sploh ni nobene razlike. Ko se odločite, da boste nekaj posneli in to prikazali, to stvar že kadrirate, uokvirjate, jo upodabljate. Ta podoba je vedno subjektivna. Dokumentarni film ne more nikoli biti objektiven, ker pri vsakem snemanju sprejemate odločitve. Te se včasih zdijo samoumevne, o njih mogoče sploh ne razmišljamo niti kot avtorji niti kot gledalci, a vendar vsak film prikazuje perspektivo, ki ne more biti absolutna resnica, ker je pravzaprav vaša resnica.

Torej ne verjamete niti v realizem ali cinéma vérité?
Cinéma vérité kot forma ne obstaja, v filmu ali umetnosti nasploh ni »realizma«. Samo laži so. Ljudje, ki snemajo filme, poskušajo lagati, kolikor dobro pač znajo. Ko rečem »laži«, se sliši precej skrajno, ne mislim, da gre za zlobne namene ali kaj podobnega. Vseeno pa so to neizogibno laži. Zanimivo se mi je zdelo poskusiti priti do "resnice" skozi intimnost in spontanost, tako da sem igralcem omogočil, da so se skrili za masko fikcije oz. lika. Na ta način so lahko o sebi izrazili zelo osebne stvari, saj so vedeli, da bodo te stvari razumljene v okviru njihovega lika. Točno to je bila glavna ideja filma: pokazati Michelovo osebnost skozi fikcijo. Zaplet v filmu je laž, ker ga zares nihče nikoli ni ugrabil. Vendar mi omogoči, da skozenj pokažem Michelov pravi jaz. Laži torej poskušam uporabiti tako, da bi z njimi povedal resnico. Če bi delal dokumentarni film, ne bi mogel povedati tega, kar sem.
So igralci med snemanjem filma torej veliko improvizirali?
Pravzaprav je to ena izmed podobnosti med mojim in Michelovim ustvarjalnim procesom. Zgodbe ustvarjava na isti način, tako, da pustiva idejam prosto pot med samim delom. Torej – da, precej so improvizirali, a s tem mislim, da je vedno obstajala določena struktura filma, ki je za improvizacijo položila temelje, neke vrste okvir, ključne stavke ali teme za pogovor. Včasih sem posegel vmes in dal enim igralcem navodila, za katera drugi niso vedeli. Na splošno pa pri snemanju filmov ne verjamem v hierarhijo. Ne iščem »glavnega«, temveč resnične trenutke, ki temeljijo na zaupnih odnosih.

Med Houellebecqom in njegovimi ugrabitelji je bistvena razlika. Prizori, v katerih se pogovarjajo o književnosti, so eni najbolj smešnih v filmu. So bili mišljeni kot komentar na družbeni razred in s tem povezan okus za umetnost?
Čeprav po navadi ne bi rekel, da gre za vprašanje razreda, je jasno, da ugrabitelji niso intelektualci, niso del izobraženih krogov. So ljudje, ki ne izhajajo iz okolja umetnosti in kulture, kakor ju definira večina. V bistvu gre samo za dele kulture, ki imajo največ avtoritete. Velja prepričanje, da je treba biti izobražen in kultiviran, da si lahko inteligenten, ampak ni tako. Kultura nima nič opraviti z inteligenco. Ko se Michel in njegovi ugrabitelji prepirajo, gre torej za spor med izobraženostjo v dominantni kulturi, ki se jo učimo v šolah, in za druge vrste inteligenco, bolj zdravorazumsko.

Toda čeprav se prepirajo, ugrabitelji dobijo nekaj takega, kot je stockholmski sindrom – le da so vloge zamenjane.
Točno tako, čeprav včasih ni jasno, koliko z njim sočustvujejo ali ga razumejo in koliko se samo vdajo, ker je Michel pač tako nadležen. Kar naprej jih prosi za vino in cigarete, za še en obisk prostitutke, res je naporen. Jezi se. Moleduje za naše sočutje, za sočutje ugrabiteljev, a hkrati se ves čas obnaša zares grozno.

Kaj pa se je dejansko zgodilo takrat, ko so mediji – in nekaj časa celo Wikipedija – poročali, da je bil ugrabljen?
Na Wikipedii je veliko neumnosti, kar je lahko včasih zelo smešno, pa tudi zelo žalostno. Zgodilo se je to, da so Michela pričakovali na literarni prireditvi, pa ga ni bilo. Zato so francoski mediji začeli pisati, da so ga morda ugrabili. Drugi so povzeli, da naj bi ga ugrabila celo Al Kaida. To je odjeknilo tudi v mednarodnem tisku. Vse skupaj se mi je zdelo bizarno, vendar na določen način tudi zelo smešno, zato sem dogodek uporabil kot idejo za film, kasneje pa tudi za predstavitev filma.

Kje pa je Houellebecq dejansko bil, ko se je vse to dogajalo?
Bil je v Parizu. Njegova internetna povezava ni delovala, njegov telefon je bil izklopljen. Čisto preprosto. Nič perverznega, samo nekaj tehničnih težav.

Tina Poglajen

... Moj portret Michela se od njegove medijske podobe razlikuje v tem, da pokažem njegovo sposobnost empatije, da je kot človek tudi šibek, pa njegov humor, tudi zoprnost, skratka vse, kar ga dela človeškega. S tem, ko sem pokazal različico njegovega značaja, ki se mi zdi najbolj resnična in pristna, sem se znebil kostuma, v katerega ga vedno znova vtikajo mediji – in ki ga včasih namerno nosi tudi sam.

'Na televiziji ni nikoli smešen, v mojem filmu pa je, in to zelo. V medijih ni nikoli občutljiv kot v mojem filmu, ampak je predvsem provokator, ki je hkrati še mizogin in islamofob.'

O Michelu Houellebecqu

Na Wikipedii je veliko neumnosti, kar je lahko včasih zelo smešno, pa tudi zelo žalostno.