Aristides de Sousa je igralski naturščik, ki je odlično upodobil Cristiana. Kot je pojasnil Dumans, je imel tudi Sousa težave z zakonom. Njegovo življenjsko zgodbo sta s soscenaristom Affonsom Uchoo delno vpletla v film. Foto: IMDb
Aristides de Sousa je igralski naturščik, ki je odlično upodobil Cristiana. Kot je pojasnil Dumans, je imel tudi Sousa težave z zakonom. Njegovo življenjsko zgodbo sta s soscenaristom Affonsom Uchoo delno vpletla v film. Foto: IMDb
Arabija
Delavec v brazilski tovarni. Lahko bi bila slovenska, ameriška ... Foto: IMDb
Joao Dumans
Mislim, da je to film, ki ga vidiš različno, odvisno od položaja, v katerem je gledalec, pravi João Dumans, ki je gost letošnjega Liffa. Foto: MMC RTV SLO

Brazilska socialna drama, film ceste, predstavlja življenje delavca Cristiana, ki s trebuhom za kruhom potuje po državi in skuša skozi pisanje razumeti svoje življenje, ponuja vpogled v trdo, brezizhodno življenje sodobnega brazilskega delavskega razreda. Čeprav je dogajanje postavljeno v Brazilijo, je usoda Cristiana enaka številnim usodam delavcev drugod po svetu, ki v težkih razmerah, brez urejenih pogodb, brez sindikalne zaščite in velikokrat brez plačila opravljajo težka fizična dela, ki mnogokrat vodijo v bolezen in prezgodnjo smrt.

Dogajanje je postavljeno v tovarno aluminija v nekdaj bogato kolonialno rudarsko mesto Ouro Preto. Cristiano konča v bolnišnici, medicinska sestra, ki skrbi za delavce v tovarni, pa v njegovo stanovanje pošlje svojega najstniškega nečaka Andreja, ki skupaj z bolehnim mlajšim bratom (prah v tovarni aluminija je zdravju škodljiv) odrašča malodane samorastniško, saj ju starša zaradi dela drugod dolge tedne puščata sama. Iščoč Cristianove stvari najde njegove dnevniške zapise, ki jih je začel pisati na pobudo vodje gledališke skupine v tovarni. Retrospektivno spremljamo njegovo življenje, ki ga v mladosti zaznamuje nespametna kraja avtomobila, zaradi katere konča v zaporu. Ko pride na prostost, se začenja njegovo popotovanje po državi, ki ga vodi od enega do drugega začasnega dela, od pobiranja sadja, za katerega ne dobi plačila, do težaške gradnje ceste, ki poteka brez zadostne varnostne opreme. Vmes se stkejo začasna prijateljstva, a Cristiano je pogosto osamljen. Dokumentarističen prikaz zabave v začasnem bivališču, ko delavci pijejo, kadijo travo in pojejo uporniške pesmi (glasba je pomemben gradnik atmosfere filma), je eden redkih prizorov veselja. Ko spozna Ano, se sicer zdi, da se bo njegovo življenje obrnilo v drugo smer, prežeto z več optimizma, a usoda odloči drugače.

Film je bil uvrščen v letošnji program filmskega festivala v Rotterdam.

Kako je potekal razvoj filma, ki ste ga snemali več let? Navezava na istoimensko kratko zgodbo Jamesa Joycea je evidentna, pa vendar se je med procesom od nje skoraj popolnoma oddaljila.
Za film velja, da ima v bistvu več izvorov. Ne gre za film, za katerega bi dobili idejo, napisali scenarij in posneli film. Navajeni smo, da film posnamemo na precej drugačen način. Ne vem, ali lahko rečemo, da je to nujno dobro, kar se tiče produkcije, toda to je način, na katerega smo vajeni delati. Končni izdelek je v tesni povezavi z različnimi stopnjami procesa snemanja. Ko smo leta 2012 začeli, smo samo želeli posneti film o Ouru Pretu, zgodovinskem mestecu v Braziliji (op. nekdanjo rudarsko in kolonialno mesto, ki je zaradi svoje baročne arhitekture tudi na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine; leta 1750 je imelo mesto okoli 80.000 prebivalcev, kar je bilo največ v Novem svetu, za primerjavo: New York jih je imel pol manj, Sao Paolo pa manj kot 8.000). To je bil najin glavni cilj, želela sva posneti zgodbo o mestu, o njegovi zgodovini, ki je povezana s kolonializmom, tudi suženjstvom, in navezavi na današnje politično stanje in današnjo družbo. No, zgodba filma je precej drugačna od tega.

Z Alfonsom sva že sodelovala, nisva pa prej še nikoli skupaj režirala dolgometražnega filma. Za začetek sva želela naprej skupaj posneti kratki film, kar naj bi bil Arabija, posneta po Jamesu Joyceu. Ko sva začela snemati film v Ouru Pretu, sva se med iskanjem prizorišč odločila, da ne bova posnela zgodovinskega centra mesta, temveč bo dogajanje delavsko predmestje, od centra oddaljeno pet minut. Tako sva morala malce spremeniti zgodbo, ki sva jo potem postavila v tovarno. Glavni igralec filma, ki ga igra Aristide, s katerim sva že sodelovala pri nekem prejšnjem projektu, je bil v času snemanja prvega dela v zaporu, in je prišel konec leta 2014 na prostost. Ker je bil takrat brez službe, sva razmišljala, kako bi mu pomagala, zato sva ga prosila, ali bi zapisal svoje zgodbe, dogodivščine, želela sva ga spodbuditi. Dobila sva idejo o liku, ki je bil prisoten že v prvotnem scenariju filma, a le z majhno vlogo, in tako sva njegovo vlogo razširila, da je postal glavni lik filma. Ta lik sva razvijala z mislijo na igralca, ki je za naju zelo posebna oseba. Kljub svoji mladosti je doživel zelo veliko stvari. Odločila sva se, da napiševa lik zanj. Tako sva potem napisala drug scenarij, v katerega sva skušala vključiti še prvi scenarij. Ko smo leta 2015 posneli novo zgodbo, se je vse spremenilo: prvi del je prolog, potem pa sledi dejanska zgodba v zgodbi. Potem pa nisva vedela, kakšen naj bo konec. Film sva potem delno že uredila, na kar sva leta 2016 posnela še konec. Potem sva še enkrat napisala scenarij, da se je voiceover "vklopil" v prvotni scenarij, kajti zgodba, ki sva jo posnela, se je med režijo potem precej spremenila. Tak način dela je za nas običajen: scenarij ne napišemo pred snemanjem, ampak tudi med snemanjem in po njem. Nekatere stvari v scenariju so bili dejansko sedimenti celotnega procesa snemanja, ki je trajalo več let.

Film na velika platna prihaja v razmerah, ki so precej drugačne kot ob začetku snemanja. Bo zaradi tega drugače sprejet pri gledalcih?

V bistvu prihaja na platna v trenutku, ko zelo odseva brazilsko realnost. Mislim, saj jo je tudi prej, ampak zdaj jo še toliko bolj. Glavni politični konflikt v Braziliji trenutno je sprememba delavske zakonodaje. Gre za veliko spremembo v prid industrialcev. Sindikati sploh ne sodelujejo v pogajanjih. Kaj počnejo? Uvaja se večja fleksibilnost pogodb, spreminja se definicija modernega suženjstva, in sicer na način, da je bolj ohlapna, vse pod pretvezo, da gre za modernizacijo zakonodajo.

Gre za film o delavcu, ki si prizadeva za iskanje smisla v tem, kar počne. Ne glede na to, kaj počneš, je pomembno, da v svojem delu vidiš smisel, da čutiš, da je tvoje delo pomembno. Če se zakonodaja spreminja na način, da se razvrednoti pomen tvojega dela, da se recimo uvajajo agencije za delo, potem se spreminja samovrednotenje. Film govori o deziluzijah delavca in kako to vpliva tudi na zasebno življenje. Delno pa film govori tudi o človekovi osamljenosti.

Ste prešteli, kolikokrat ste se sporekli z Alfonsom? Predstavljam si, da četudi to ni bilo vajino prvo sodelovanje, je bilo snemanje zaradi vsega, kar ste opisali, zahtevno.
Mislim, da je seveda zahtevno, ker je pisanje in razmišljanje o filmu nekaj zelo osebnega, hkrati pa se zavedaš, da počneš nekaj, pri čemer ne moreš biti sebičen in veš, da boš moral iti z odprtimi kartami in da se boš moral pač prilagajati. To je pač del igre. Hkrati pa je, ko pišeš zgodbo, lahko pasti v klišeje in stereotipe. Če pa delaš z nekom, ki mu zaupaš in verjameš v njegovo delo, ti to pomaga, da ostaneš osredotočen na svoj cilj. Če imaš recimo idejo, tudi ekscentrično, te bo nekdo vprašal, kako se to vklaplja v zgodbo. Do sebe si lahko potem zelo kritičen, tako da je potem to nevarno. Če pa se zgodi čudež, se vse poklopi. V našem primeru pa je bil zelo pomemben dejavnik tudi Aristide. On je bil tretji steber filma, ki nama je pomagal, kaj želiva doseči, bil je pomembna oporna točka.

Ko sem brala o filmu, sem našla zelo lirične opise filma, kot je "epistolarna oda delavstvu, ljubezni in življenju".
Tak opis je lahko zavajajoč, kajti gre za preprost film o malem človeku. Ne gre za film, ki bi želel velikopotezno predstaviti stališča posameznika o družbenih vprašanjih, temveč gre za zelo osebno razgalitev življenja in misli posameznika, ki skuša razumeti svoje življenje. Epski pomen za nas bi bil ne v smislu, da bi bil film velik ali odmeven, ampak v drugačnem smislu. Če pogledamo brazilske delavce, še posebej tiste, ki živijo težko življenje, so njihova življenja polna izkušenj, srečanj in frustracij. Odvisno od tega, kako gledaš nanje, a na neki način so prav tako epski kot recimo stari romani.

Film je nastajal v obdobju, ko je Brazilija dosegla velik gospodarski in politični padec. Se to odraža v filmu, četudi ni neposredno povezano s tem?
Brazilija je bila v prvih desetih letih tega stoletja ena od vzhajajočih gospodarskih velesil. Že ko smo začeli snemati film leta 2012, pa smo opažali, kaj se dogaja. To nas je v bistvu presenetilo, kajti stvari so se res zelo hitro slabšale. Nihče ni predvidel, noben analitik, da se bodo razmere tako hitro poslabšale. Torej, ko smo začeli snemati, smo že lahko videli znake, ki so kazali na konec določenih modelov, ki jih je izvajala levica. Lula je bil za Brazilce izvrsten predsednik, Brazilci so ga oboževali, kajti res je spremenil našo politiko. Ne samo v mednarodni politiki, temveč tudi v notranji politiki, v naši politični kulturi. Prvič so se začele zmanjševati socialne razlike in nepravičnosti. Hkrati pa smo v tistem obdobju še vedno rasli, v uporabi je bil neoliberalistični model ekonomske rasti. V tem času se je izboljšal položaj revnih, toda te spremembe niso bile sistemske, niso šle dovolj v globino. Kajti hkrati so bogati postali še bogatejši. Dejansko niso bile izvedene ne politična, ne kmetijskam, ne davčna reforma, temveč smo delovali v istem modelu. Ko je izbruhnila gospodarska kriza, pa se je pokazalo, kako zelo ranljivi smo.

Ista gospodarska elita, ki je Lulo prej 10 let podpirala, je zlahka spremenila ploščo: odrekli so podporo Luli, izbruhnila je afera glede korupcije. Slednja je že od nekdaj del brazilske politike. Korupcija je seveda nekaj, proti čemur se je treba vedno boriti, v tem primeru pa je bila tudi izgovor, da so odstavili Lulo, ki je bil izvoljen, na njegovo mesto pa je prišel nov predsednik, ki prihaja iz najbolj koruptivne stranke v brazilski zgodovini. Zdaj je le lutka v rokah lastnikov zemlje in industrialcev ter dela, kar je v njihovem interesu. To pomeni, da se v skladu z njihovimi interesi spreminjajo delavska zakonodaja, socialna politika ... Pod pretvezo varčevanja in razvoja, kar dobro poznate tudi Evropi, hitro nazadujemo. Še hitrejše in pomembnejše kot gospodarsko nazadovanje je nazadovanje družbe, to je najbolj pereče ta hip. Čemu smo priča trenutno? Vrača se recimo cenzura, prepovedujejo se razstava. Nedavno je bila razstava oz. performans, v katerem je gol umetnik pozival obiskovalce, da se ga dotaknejo. Na performansu je bila mama z majhnim otrokom, ki je otroka spodbudila, naj gre in se dotakne umetnika. Ostali obiskovalci so ponoreli in performans so potem prepovedali. Umetniku grozi zapor. Prepovedali so tudi razstavo o LGBT-tematiki, ker je banka, ki je bila pokrovitelj, umaknila finančno pomoč. V največjem muzeju v Sao Paulu je na ogled razstava o goloti, na kateri so na ogled tudi klasična dela. Oblasti so določile, da lahko razstavo vidijo samo polnoletni obiskovalci. To se zgodi, kadar se državi zmeša. Ko se ji zmeša, se ji na način, ki si ga niti zamisliti ne moreš. Gre za nazadovanje družbe, človekovih pravic.

Kot ste rekli, ste del scenarija na novo napisali tudi zaradi Aristideja, da bi mu po prihodu iz zapora pomagali. Ste torej nekako spremenili njegovo življenje?
On je spremenil najino življenje, v tem ni nobene demagogije. Umetnost ima družbeno komponento, seveda. On je vplival na naju, midva pa nanj. Vsak od nas prihaja iz drugačne realnosti, in snemanje je bilo tudi proces učenja, ko smo se veliko učili drug od drugega. Spremenil je tudi moje razmišljanje o tem, kaj sem želel narediti, kaj želim delati. Prepričan sem tudi, da on zaradi našega sodelovanja na stvari gleda drugače. Zelo je pameten. Če ga vprašaš, pravi, da bo mogoče spet pristal za rešetkami, da nima iluzij glede tega, da ga bo umetnost rešila, ker je življenje pač težko. Posebno on lahko živi s takim razmišljanjem: če bo imel veselje, bo nadaljeval, če bo dobil priložnosti za snemanje, bo to počel, sicer bo šel naprej. Dela tudi kot tehnik pri filmih, prejel pa je tudi štipendijo za študij igre v zelo pomembni gledališki skupini. Postali smo zelo dobri prijatelji.

Kakšne so razmere v brazilski kinematografiji?
Ena od najboljših stvari, ki smo jih imeli v času leve vlade, so bili ministri za kulturo, Gilberto Gil in Juca Ferreira. Leta 2002 je bil ustanovljen Ancine, agencija za brazilski film, ki je v obdobju dobrih 10 let močno izboljšala svoje delovanje in svoje finančne mehanizme. Tako imamo zdaj precej dober model financiranja filmov, vsako leto je financiranih veliko celovečernih filmov, serij in drugih projektov.

V primerjavi s tem, kar sem videl v nekaterih evropskih državah, je naš sistem zelo dober. A se že nakazuje, da se bo to spremenilo. Znotraj modela obstaja financiranje za komercialne filme, umetniške filme in serije. Sam recimo v zadnjih petih letih sicer nisem dobil nobenih sredstev, z izjemo za Arabijo, hkrati pa videvam vrsto kolegov, ki nimajo zvez, ki niso bogati ali poznani, ki so uspešni na razpisih in dobivajo sredstva za snemanje svojih projektov. Produkcija je torej močna, distribucija na drugi strani pa je izjemno slaba. Torej, posnamemo veliko filmov, ne znamo pa z njimi priti do občinstva.

João Dumans je bil tudi gost Ksenije Horvat v oddaji Profil.