Vaša ocena: 
Ocena 4,2 od 11 glasov
Ocenite to novico!
Nenavadni film z veliko mero patosa in humorja kroži okrog vprašanj obsedenosti, starosti, usode in tega, koliko je človek impulzivno pripravljen tvegati za ljubezen.
Pol stoletja po tem, ko je odvrgel svojo filmsko “bombo” Hiroshima mon amour, je 87-letna francoska novovalovska ikona Alain Resnais canski (in zdaj še ljubljanski) filmski festival odprl z melodramo Divje trave, ekranizacijo romana Christiana Gaillyja (The Incident, 1996), ki raziskuje, kako lahko na videz banalen pripetljaj – kraja ženske torbice – pripelje, in to po najbolj neverjetnih zastranitvah in ovinkih, do nečesa vse prej kot trivialnega, do nečesa, kar odloča o življenju in smrti.
Divje trave iz naslova, ki se v par prizorih pojavijo tudi v filmu, simbolizirajo, kot je Resnais sam razložil v nekem intervjuju, glavna junaka, ki sledita popolnoma nerazumskim vzgibom – “podobno kot seme, ki požene korenine v asfaltnih razpokah v mestu ali na kamnitem zidu na deželi in se zaraste, kjer ga najmanj pričakujemo”. Georges Palet (André Dussollier) je na prvi pogled čisto povprečen, srečno poročen možak srednjih let, ki pa vsebi skriva neusahljivo zalogo čudaštva: je muhast in nagnjen k skoraj morilskim izbruhom razdražljivosti, kot nekakšen križanec med nevrozami Woodyja Allena in likom tihega možaka, ki se mu nekega dne na lepem “strga” in pobije vse okrog sebe. Omahljiv je do te mere, da ni sposoben niti najosnovnejših odločitev (na primer tega, da bi poklical lastnico denarnice, ki jo je našel na parkirišču, in ji jo vrnil).
In čeprav denarnico (po še enem napadu bolestne neodločnosti) pusti na policiji, si Georges rdečelase, že na prvi pogled malce ekscentrične Marguerite (Sabine Azema) ne more izbiti iz glave (morda zato, ker je podobna pilotki, ki jo je oboževal kot otrok) – in ko ga ta pokliče, da bi se mu zahvalila za poštenost, se njegova simpatija zelo hitro stopnjuje do obsedenosti: na njeni telefonski tajnici pušča dolgovezna sporočila in ji pisari kilometrska pisma (ki jih, ko jih že odpošlje in si premisli, histerično skuša dobiti nazaj iz njenega nabiralnika). Ko ji prereže še gume na avtomobilu, Marguerite prekipi in obrne se na policista, ki je bil od začetka vpleten v vračanje denarnice (Mathieu Amalric), da bi ji nezaželenega snubca spravil z grbe. A ko se užaljeni Georges začne ohlajati, se Marguerite vname zanj - in obsesija se znova začne, le da tokrat v obratni smeri … Njunemu dvorjenju iz nerazumljivih razlogov pomaga (ali pa ga vsaj niti malo ne poskuša preprečiti) tudi Georgesova precej mlajša žena (Anne Cosigny).
Divje trave, čudovito posnet film, ki spretno preklaplja med perspektivama obeh čudaških protagonistov, je pod površinsko zgodbo o obsesivni ljubezni tudi zgodba o ljubezni do filma, nekakšen hommage du cinema, kajti, “ko stopiš iz kinodvorane, te nič ne more presenetiti,” kot v filmu razloži pripovedovalec. To pojasni izbruhe tipično “filmske” retro glasbe in klišejski napis Fin, ki se čez “srečni konec” izpiše vsaj kakih deset minut pred resničnim (in precej manj srečnim) zaključkom zgodbe. Duhoviti dovtipi in skeči, ki so “posejani” po filmu (kako drugače bi rekli situacijskemu zapletu z zadrgo, ki se noče zapreti?), pripomorejo k temu, da film, ki pod površjem raziskuje zelo temačne teme, ne pade težko na gledalčevo dušo: na zunaj lahek kot sladkorna pena, pa vseeno skrbno premišljena mojstrovina starega filmskega mačka, ki očitno vse niti še vedno trdno drži v rokah.
Film si lahko ogledate še 14. 11. ob 17.00 v Kinoklubu Vič in 17. 11. ob 22.00 v Linhartovi dvorani.
