Naselje Vele di Scampia, eno izmed osrednjih prizorišč filma. Foto: MMC RTV SLO
Naselje Vele di Scampia, eno izmed osrednjih prizorišč filma. Foto: MMC RTV SLO
Brezkompromisen film, ki je mnoge razočaral, ker so pričakovali še en tipičen gangsterski oziroma kriminalen film z vsemi žanrskimi klišeji. Foto: MMC RTV SLO
Umor so prikazani brez vsakršne spektakularnosti, kar velja tudi za vse ostale prizore v filmu. Foto: MMC RTV SLO

Mivka, nekje zraven more biti morje, a mi ga ne vidimo. Ravnokar so ustrelili dva fanta, ki se nista želela ukloniti tamkajšnjemu klanu. Ker so ju imeli dovolj, so jima pripravil past zunaj mesta, da ne bi z ubojem dveh mulcev dvignili preveč prahu. Usmrtitelji so debeli, oblečeni v kratke hlače, s pištolami v rokah hladno in nemo gledajo okoli sebe, medtem ko bager odnaša trupli v pozabo. Sončni zahod nikogar ne gane.

To je le eden izmed prizorov, ki jih lahko vidimo v mojstovini režiserja Mattea Garroneja, nastali po istoimenski knjigi Roberta Saviana. In Gomorra ni film, ki bi prikazoval kriminalce kot lepe heroje ali vsaj kot like, s katerimi se lahko identificiramo. Prav tako ni dokumentaren film, ki bi moraliziral o življenju teh ljudi. To je film, ki nas popelje v samo dogajanje in omogoči, da vse skupaj spremlja od blizu.

Garrone se je namreč izognil skušnjavi glamurozne predstavitve likov, pa tudi prikazovanju pretiranega nasilja zaradi nasilja samega. Namesto tega s kamero osebam dobesedno sledi na njihovi poti, ki je ves čas nepredvidljiva in nevarna. Dogajanje stopnjujejo montažni skoki. Večkrat smo priča kratki ostrini kamere, ki še krepi omejenost teh življenj.

Gomorra ni zgodba s trikotniško strukturo, temveč kratek izsek življenja ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v klan oziroma v mentaliteto kamore, katere glavne značilnosti so prepotentnost, nasilna nadvlada in omerta – zaveza k molku. Tistega, ki tega ne sprejme, ni več, če ne drugače tako, da odide.

Množica zgodb z le eno poatno - kamora je vsepovsod
Obleke, zašite za 30 evrov, ki končajo na rdeči preprogi v soju reflektorjev; nočne ure poučevanja šivanja za Kitajce po 2.000 evrov; toksični odpadki iz vsepovsod, ki končajo zakopani v okolici Neaplja oziroma jih polijejo po tamkajšnjih njivah; iniciacije trinajstletnikov, oblečenih v neprebojne jopiče, s streli v prsa; ženske, ki so zaprte v svojih stanovanjih; kurir, ki nosi tedenske plače družinam pripadnikov klana, ki so v zaporu oziroma mrtvi; in nenazadnje: življenje v velikem, grozovitem in nič kaj prijaznem blokovskem naselju.

To je le nekaj zgodb, ki se ne dogajajo v neki državi tretjega sveta, temveč v eni izmed predstavnic G7. Italija je v vedno večji krizi. Imeli naj bi težave s priseljenci, a na koncu imajo največ težav kar sami s seboj. Ironično je ena izmed najboljših stvari, ki so prišle iz naše zahodne sosede, ravno film, ki prikazuje celotno katastrofo z juga države.

Eden izmed glavnih igralcev je tudi neapeljsko predmestje Scampia, še posebej blokovsko naselje Vele (it. jadra), ki naj bi spominjalo na plahutajoča jadra. Blokovske pošasti, podobne so večinoma prisotne le v Italiji in Franciji (socialistična naselja so mnogo bolj »življenjska«), naj bi bile začetek razvoja nekega blestečega novega predela mesta, na koncu pa so postale velikanski geto in največji razpečevalski center mamil v Evropi oz. popolna metafora celotnega prikazanega sistema.

Skoraj celotna igralska zasedba je sestavljena iz naturščikov, ki dejansko živijo tam. Še več, tistega, ki igra Zia Bernardina, so pred nekaj več kot mesecem policaji aretirali v operaciji proti enemu izmed klanov.

"Več denarja, manj muzike"
Omejenost in brezizhodnost teh ljudi je tako čutiti povsod, tudi v jeziku, ki je omejen na najosnovnejše besede, izrečene v neapeljskem narečju (zaradi česar je bil film tudi na italijanskih projekcijah opremljen s podnapisi). Že skozi sporazumevanje je videti, da prikazani ljudje nimajo nikakršne duhovne globine ali izobrazbene širine. Še krojač, ki je od vseh najbolj s srcem pri stvari, po srečanju s Kitajci ženi navrže, da ni vedel, da znajo oni tudi kuhati.

In več ko se evrskih bankovcev obrača po rokah vseh vpletenih, bolj to odseva revščino njihovega bivanja.

Dobitnik velike nagrade žirije na letošnjem festivalu v Cannesu je italijanski kandidat za tujejezičnega oskarja in bo kmalu po Liffu prišel tudi na platna drugih slovenskih kinematografov. Nedvomno imamo opravka z moderno klasiko.

Blaž Kosovel
blaz.kosovel@rtvslo.si