V letu 1965 so indonezijske oblasti dale pobiti milijon (po nekaterih podatkih pa do dva milijona in pol) "komunistov" (v narekovajih zato, ker je bil za komunista, tako kot za čarovnico, hitro lahko prepoznan in razglašen tudi vsak Kitajec in nasprotnik revolucije, ki je strmoglavila predsednika Sukarna). Umazano delo so zanje opravili pripadniki paravojaških enot ali pa kar krajevni gangsterji, prej preprodajalci kinovstopnic, po potrebi pa množični morilci, z žico za davljenje vedno pri roki. Njihove metode, filmske ambicije in bizarno-stripovski odnos do množične morije je obravnaval Teater ubijanja (The Act of Killing), fascinantni dokumentarec z elementi nadrealizma in absurda, ki je gostoval na lanskem festivalu Liffe, pozneje pa se potegoval tudi za oskarja za najboljši dokumentarec.

Leto pozneje je do nas prišel še njegov komplementarni film, Pogled tišine, posnet tik po Teatru ubijanja, a še pred njegovo projekcijo na festivalih (režiser Joshua Oppenheimer se je bal, da se po premieri filma v Indonezijo ne bo mogel več vrniti.). A če je Oppenheimer s Teatrom ubijanja pred gledalce postavil krvavi, groteskni tablo morilcev, ki so za potrebe izmišljenega filma rekreirali svoje početje izpred petdesetih let, je s Pogledom tišine ubral intimnejši pristop: dokumentira zgodbo brata ene od žrtev, ki preživelim krvnikom stopi naproti v iskanju pojasnil in morda celo nekakšne sprave.

Ramlija, pokojnega brata našega protagonista Adija, je skupinica vojakov napadla in ga zabadala, dokler mu drobovje ni začelo lesti iz trebuha. Nekako jim je pobegnil in se zavlekel v hišo svojih staršev. Od tam so ga naslednji dan - z izgovorom, da ga peljejo po zdravniško oskrbo - odvedli v zanesljivo smrt. Ta je prišla, ko so mu ob Kačji reki morilci odrezali penis in ga, ko je končno izkrvavel, potisnili v reko. ("Tisto leto ni na tržnici nihče kupoval rib in školjk," se v enem od poznejših vložkov hahlja njegov morilec. "Vedeli so, da so se hranile s človeškim mesom.") Grozljivih podrobnosti Ramlijeve smrti si ni bilo treba izmisliti: poznamo jih, ker sta jih vodji takratnega voda smrti zelo uslužno in podrobno razložila ter ponazorila za Oppenheimerjevo kamero. Adi sedi v prazni sobi in brez besed gleda groteskni posnetek. Pogled tišine je edino, kar ostane, ko zmanjka besed.

Pozneje gre Adi tudi sam na teren: ker je po poklicu oftamolog in optik, s kovčkom leč potuje po indonezijskem podeželju in starčkom v odročnih krajih meri dioptrijo za očala. Med temi posušenimi, brezzobimi, na prvi pogled silno dobrodušnimi in neškodljivimi strički je več takih, ki so imeli neposredno ali posredno vlogo pri smrti njegovega brata in stotinah, tisočih drugih. "Je zdaj kaj bolj jasno?" jih sprašuje, ko jim pred oko nastavi lečo. - "Ne." - "Pa zdaj? Vidite bolje?" - "Približno enako." Dvojnost teh izjav je očitna: Adi ne gleda le oči, pač pa se sooča z zavestno slepoto, s katero sodobna indonezijska družba odgovarja na grozote svoje polpretekle zgodovine.

Ko ugotovijo, zakaj je prišel, so odzivi na Adijevo blago, neagresivno poizvedovanje različni, a na neki način enaki: racionalizacije, sprenevedanje, celo grožnje. Nekateri imajo maske lastne zablode pritrjene čvrsteje kot drugi: ponekod že skoraj uzreš poblisk nečesa, kar bi lahko bil zametek samorefleksije ali prepoznanja sebe v vlogi negativca. A priznali česa takega ne bodo nikoli. Eden izmed morilcev, Inong, se toliko da ne s pridihom zasanjane nostalgije spominja, da je odrezana ženska dojka "videti kot cedilo za kokosovo mleko" in mirno pojasni, da je treba piti človeško kri, če nočeš, da se ti po preveč ubojih zmeša. Hitro pa se razdraži, ko beseda nanese na lažnivo propagando oblasti o domnevnih "komunistih." "Zakaj me sprašuješ globoka vprašanja?" cvili vznemirjeno. "Ne maram globokih tem! Joshua me ni spraševal na ta način! Kadar koli lahko prekinem snemanje." Spet drugje Adi naleti na le slabo prikrite grožnje maščevanja ("Mar hočete, da se kaj takega spet ponovi? Ne? Torej se spremenite!").

Ko ga funkcionar lokalnih oblasti natančneje povpraša po njegovem rojstnem kraju in priimku, mu Adi noče izdati svojih podatkov. Kar se zdi kot rahla afektacija za potrebe filma - pa vendar ni dandanes nihče več v neposredni nevarnosti, da ga obtožijo komunizma in zakoljejo? - privzame dosti srhljivejši ton, ko med odjavno špico ugotovimo, da je večina sodelavcev, od snemalcev do nastopajočih in drugih članov ekipe, podpisana z "Anonymous". Otroka imaš, Adija prestrašeno opomni žena, ko izve, s čim se ukvarja, in moralo bi te skrbeti za njuno varnost. A obenem prav ta otroka hodita v šolo, kjer jih učijo o "vstaji zlobnih komunistov, ki so generalom iztikali oči", molčijo pa o množični moriji, s katero je bila ta vstaja zadušena. Se piše leto 2014 ali 1965?

Podobno kot v prejšnjem filmu se Oppenheimer tudi tukaj narahlo dotakne ameriške sokrivde odvračanja pogleda: vidimo lahko prispevek za ameriško televizijo NBC iz leta 1965, v katerem novinar impresionirano poroča o "največjem uporu proti komunistom kjer koli na svetu", že v naslednjem kadru pa malce presenečeno, a brez ugovorov posluša lokalnega funkcionarja, ki mu razlaga o komunistih, ki naj bi ga sami prišli prosit, naj jih pride pobit in tako podeželje počistit rdeče nevarnosti.

Če je Teater ubijanja v prvi vrsti raziskoval mehanizme sprenevedanja, laganja samemu sebi in apologije zločinov, s katerimi morajo živeti indonezijski množični morilci, ki so sicer ugledni (in zavarovani) člani družbe, a obenem pomešani med potomce svojih žrtev, pa Pogled tišine, tokrat brez teatrskih rekvizitov in distance improviziranega gledališča pozornost preusmerja na osnovno vprašanje krivde in odgovornosti. Oppenheimer se je odpovedal na trenutni nonšalantni odmaknjenosti, s katero je pripovedoval svojo prvo zgodbo, in prek Adijeve utopične misije razgalil rane, ki se nikoli niso mogle zaceliti - in se tudi ne bodo mogle, dokler oblasti pišejo uradno zgodovino, ki genocid opredeljuje kot dobro in potrebno dejanje. Srce parajoče je gledati, kako se mora naš protagonist v iskanju sprave zadovoljiti že z najslabotnejšim, implicitnim priznanjem odgovornosti, in skuša objemati starčka, ki naveličano mrmra, da "je pa res že pozno in bi šel domov".

Redka luč človečnosti in topline v vsej tej norosti sta Adijeva ne samo priletna, ampak prastara starša. Mati, ki sinovim morilcem sicer privošči "bolečo smrt", svojega 103-letnega moža, ki je videti kot presušena, komaj še dihajoča mumija, umiva in neguje z nežnostjo, ki sicer v filmu tako zelo manjka. "Se spominjaš Ramlija?" vzrajno sprašuje naglušnega, senilnega starca, in pri tem postane jasno, da v nekaj letih ne bodo mrtvi le vsi akterji indonezijskega genocida, ampak z njimi tudi tisti, ki v srcih nosijo spomin na njihove žrtve. Starkina človečnost, ki se v luči pretrpljenih grozot upira logiki, je edina rešilna bilka v nedoumljivosti, ki je ne more zadovoljivo pojasniti noben film na svetu.

Ocena: 5; piše Ana Jurc