Film
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 8 glasov Ocenite to novico!
Srečen konec
Ostareli, sitni patriarh Georges (Jean-Louis Trintignant) je ista oseba kot v Hanekejevi Ljubezni, a tokrat v precej drugačni zgodbi. Foto: IMDb
Srečen konec
Srečen konec lahko razumemo kot moraliteto o stanju premožne Evrope. Ne vrti se okrog enega samega dogodka ali vprašanja, pač pa pozornost razprši med več različnih družinskih članov. Foto: IMDb
Srečen konec
Isabelle Huppert lahko tudi letos, tako kot lani, vidite v dveh filmih na Liffu: v Hanekejevem Srečnem koncu in v Clairini kameri režiserja Hong Sang Suja. Foto: IMDb
Srečen konec
Zaščitni znak Hanekejevega ustvarjanja ostaja skoraj klinična distanciranost, ki pa s prikazano fresko moralnega razkroja vendarle meri na gledalčev bes. Nekateri mu zato očitajo tudi didaktičnost; film je po premieri v Cannesu naletel na mešane odzive. Foto: IMDb

Liffe: Srečen konec

Družinska žajfnica po hanekejevsko
13. november 2017 ob 19:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ko sloviti Michael Haneke posname film z naslovom Srečen konec, je najbrž jasno, da imamo opraviti z ironijo. Od kdaj pa naj bi prav Haneke, sinonim za evropski umetniški film, verjel v srečne konce? Še posebej, če vemo, da je novi celovečerec ohlapno nadaljevanje čustveno izčrpavajočega canskega zmagovalca Ljubezen.

V Hanekejev novi film stopimo skozi zaslon pametnega telefona, ki med drugim v živo prenaša umor hrčka, domačega ljubljenčka, ki je očitno odslužil svoj čas v družinskem krogu. V polni Linhartovi dvorani grobna tišina: morda zato, ker se marsikdo spominja, kakšna usoda lahko čaka živali v Hanekejevih filmih, in se zato notranje utrjuje za prihajajoče grozote. In te bodo prišle, čeprav ne v tako eksplicitni obliki, kot bi iz opisanega lahko sklepali. (Je zastrupitev ljubljenčka samo vaja za poznejše sociopatsko dejanje? Odločiti se morate sami.)

Podobno kot v Skritem (2005), srhljivki o družini, ki se znajde pod videonadzorom, tudi v Srečnem koncu 75-letni Michael Haneke na inteligenten, inovativen način vpeljuje nove tehnologije. Zdaj seveda to niso več VHS-trakovi, pač pa (voajersko posneti) prenosi v živo, klepeti na Facebooku in elektronska pošta. (Gledalec ima torej teoretično na razpolago več informacij kot kateri koli od likov v filmu, a verjemite, da ga to še povzdigne na stopničko ob vsevednem pripovedovalcu.) Poleg tega, da svetleči ekrančki digitalnih medijev implicirajo nadzor in nezmožnost skrivanja pred obsojajočim pogledom, obenem odpirajo tudi polje banalnosti in dolgočasnosti, ki je v Srečnem koncu zastopana v enaki meri kot morbidnost.

No, uporabnica telefona iz prvega prizora je 13-letna, a mentalno očitno veliko starejša Eve Laurent (Fantine Harduin), ki se preseli k očetu Thomasu (Mathieu Kassovitz) in njegovi novi ženi (Laura Verlinden), potem ko je bila njena mama hospitalizirana. Haneke k sreči Eve ne uporabi kot stereotipnega lika najstnika, večno prisesanega na telefon: deklica je prej katalizator za dvomljive moralne standarde, ki jih zase postavlja buržujska družina Laurentovih. Prav Eve namreč na očetovem računalniku najde strastna ljubezenska sporočila za žensko, ki prav gotovo ni njegova žena, in Eve postane nekakšna zaupnica svojega dedka Georgesu (Jean-Louis Trintignant), ki ne more več skrivati svoje želje po smrti. (Mukotrpno hiranje Georgesove žene Anne smo spremljali v filmu Ljubezen).


Sledi še več drugih podzgodb posameznih družinskih članov, ki jih Haneke spremlja z varne razdalje hladnokrvnega, nevpletenega opazovalca, brez moraliziranja ali zgražanja. Tu je na primer Evin bratranec Pierre (Franz Rogowski), ki nekako ne najde človeškega stika s svojo mamo Anne (Isabelle Huppert), ki v sinu vidi predvsem nezadostnega, faliranega dediča družinskega posla. (Eden redkih čustvenih trenutkov v filmu je Pierrov čudaški, nerodni izrazni ples, ki ga skuša izvajati na večeru karaok.) Prej omenjeni Thomas, Annin brat, še sebi noče priznati, da je nesrečen v zakonu z Evino mačeho, brezna med seboj in hčerko iz prvega zakona pa ne zna ali noče premostiti drugače kot s praznimi puhlicami o ljubezni. Samomorilski Georges, frustrirani Pierre, ledeno hladna Anne, fatalistična Eve. Ko deklica požre enaka pomirjevala, kot so pokončala njeno mamo, lahko o razlogih za svoj poskus samomora samo skomigne z rameni. "Ne vem." Vsak lik je na svoj način portret stiske in trpljenja, kot jih doživljajo odtujeni pripadniki privilegirane rase in razreda.

V Srečnem koncu so odgovori na vprašanja, ki jih zastavlja režiser, razmetani med kratke prizore, banalne sekvence vsakodnevne družinske rutine, ki na prvi pogled nimajo nobenega globljega pomena. Pomen seveda obstaja, a ga je treba izkopati izpod gore navlake resničnega življenja; gledalec kopiči nepovezane informacije, ki se postopoma začnejo gnesti v smiselne sklope. Haneke v svojem ustvarjanju spominja na japonskega slikarja, ki s skopimi potezami zgradi kompleksne svetove. Tak način "gradnje" filma seveda računa na zvestega in pozornega gledalca, ki se ne bo začel presedati na svojem sedežu že po dvajsetih minutah.

Haneke se v Srečnem koncu ukvarja z vprašanjem, kakšne posledice ima lahko nonšalantno razmetavanje in samoumevno razpolaganje z bogastvom in privilegiranim družbenim statusom. Rodbina Laurent, ki jo spremljamo v loku dveh filmov, se je očitno izrodila v šopek nesrečnih posameznikov, ki svoje umazane skrivnosti skrivajo tudi pred najbližjimi, v javnosti pa nosijo maske humanizma in širokogrudnosti. Težko se je ne zdrzniti ob prizoru migrantov, ki jih Anna "velikodušno" povabi na svojo poroko – potem ko jih je njen brat že nenapovedano potisnil v sobo. Zgodba je postavljena v Calais, eno od žarišč begunske krize, a tega v filmu ne boste videli, saj se življenja privilegiranih Francozov nikoli ne križajo s tistimi drugimi, nemeščanskimi. Odvračanje pogleda je lahko enako velik greh kot odprta sovražnost, morda sugerira Haneke. (Podobno poanto, sicer na čisto drug način, izriše Ruben Östlund v svoji letošnji uspešnici Kvadrat.) Hannah Arendt seveda ni imela v mislih tega, ko je govorila o banalnosti zla, a besedna zveza je primerna. Varno je sklepati, da mojster na stara leta ni omilil svoje brezkompromisne obsodbe človeštva.

Ocena: 4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
naš človek
# 13.11.2017 ob 21:28
V polni Linhartovi dvorani grobna tišina: morda zato, ker se marsikdo spominja, kakšna usoda lahko čaka živali v Hanekejevih filmih, in se zato notranje utrjuje za prihajajoče grozote.

LOL, jaz sem v kinu vedno tiho, čvekam pa doma, ko gledam fuzbal.
Kazalo