Mike Leigh, ki intervjujev ne daje ravno z veseljem, je za Osmi dan pred kamero spregovoril na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu. Foto: EPA
Mike Leigh, ki intervjujev ne daje ravno z veseljem, je za Osmi dan pred kamero spregovoril na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu. Foto: EPA

Turner je precej bolj zapleten in konflikten lik. Izziv pri obeh je bilo ustvariti zgodovinsko kostumsko dramo, neko resničnost, ki ji lahko verjameš, ampak brez koncesij modernosti. Poskušal sem ustvariti občutek starinskosti v obnašanju, videzu, duhu, jeziku in vsem drugem.

Mike Leigh
Ekipa na premieri filma v Cannesu. Od leve proti desni: Dorothy Atkinson, Timothy Spall, Marion Bailey, Mike Leigh in producentka Georgina Lowe. Foto: EPA
Mr. Turner
Turnerja, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot sijajen 'portretist' svetlobe, sodobniki pa so ga poznali kot posebneža in godrnjavca, je upodobil Timothy Spall. Kot se je v Cannesu pošalil, sta se s protagonistom dobro ujela tudi zato, ker je bil Turner prav tako smešen, majhen in debelušen možak, kot je on sam.

Gre za človeka, ki je velikodušnega duha, a je tudi zelo sebičen, zelo svojeglav in usmerjen v cilj, umetnik, ki je tako zavzet za svoje delo in potovanje, da ne ravna lepo z ljudmi. Bile so ženske, ki so ga ljubile. In ena od teh je ostala razočarana v svojem pričakovanju ljubezni. Kar je žalostno.

Mike Leigh
Mr. Turner
Fotografija filma ostaja zvesta barvitosti Turnerjevih veličastnih krajin, ki se kopajo v vseh tonih razžarjenega neba, na slikarjeva razviharjena platna namigujejo tudi prizori z ladijskih potovanj.

Mike Leigh je letos v Cannesu tekmoval s filmom Gospod Turner (Mr. Turner, 2014), za katerega je Timothy Spall v naslovni vlogi čudaškega britanskega romantičnega slikarja, predhodnika impresionistov in celo abstraktne umetnosti 20. stoletja, prejel nagrado za najboljšega igralca. Kar ni čudno, saj je Timothy Spall izjemen karakterni igralec, ki smo ga videli v šestih filmih Mikea Leigha, največji vtis pa je pustil v filmu Vse ali nič (All or Nothing, 2002) kot ne preveč uspešen oče in taksist v delavski družini, ki se komaj prebija skozi življenje, prepolno eksistenčnih težav in nerazrešenih čustvenih konfliktov med družinskimi člani.

Po drugi strani pa je Mike Leigh – poleg tega, da vedno najde relevantne teme za svoje filme – najbolj vrhunski ravno v režiranju igralcev, saj je znan po tem, da si za vsak film tretjino razpoložljivih finančnih sredstev vzame za dolgotrajne, večmesečne improvizacije z igralsko ekipo, še preden sploh začne snemati.


Nič drugače ni bilo s filmom Gospod Turner, v katerem Timothy Spall blesti ob množici izjemno izrazitih stranskih likov, kot so Turnerjev oče, ki je posvetil življenje svojemu sinu; njegova nesrečna služkinja, katere kožna bolezen napreduje z vsakim letom Turnerjeve brezbrižnosti do njene vdane potrpežljivosti in pričakovanja, da jo bo naposled nekoč le opazil; živahna vdova, gospa Booth, s katero Turner na skrivaj zaživi po smrti njenega moža; Turnerjeva druščina s Kraljeve akademije in njegov neuspešen, histeričen kolega, ki ga ves čas, poln zavisti, moleduje za posojila; ali pa zagrenjena mati njegovih dveh odraslih nezakonskih hčera, ki ju Turner nikakor noče priznati … Vsi ti odnosi se prepletajo v družbeno in zgodovinsko fresko nekega časa in prostora, ki ga je vizualno sijajno poustvaril direktor fotografije Dick Pope, tudi njega so nagradili na letošnjem canskem festivalu.

"Ne, nisem intelektualen režiser. To so čustveni, subjektivni, intuitivni, nagonski, ranljivi filmi. V njih je občutek obupa … Mislim, da tudi nekakšno občutje kaosa in nereda," je za svoje filme nekoč dejal Mike Leigh, ki od zgodnjih sedemdesetih let snema predvsem brezkompromisne avtorske filme. Eden takšnih je Gospod Turner, ki ga je Mike Leigh predstavil tudi na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer mi je – pregovorni sovražnik novinarjev – nejevoljno namenil deset minut za kratek intervju, katerega delček si lahko ogledate v oddaji Osmi dan.

Pravite, da ste dolga leta premišljevali o Turnerju. Zakaj vas je zanimal ravno Turner, in ne njegov tekmec Constable, na primer?
Zakaj Turner, in ne Constable? Constable ni tako zanimiv lik, in če sem odkrit, niso zanimive niti njegove slike. Turner je sijajen slikar in fascinanten lik. Kakor koli že, vedno je ogromno filmov, ki jih nikoli ne posnameš, ker pač delaš nekaj drugega.
Že pred Gospodom Turnerjem ste posneli kostumsko biografsko dramo Narobe svet (Topsy Turvy, 1999) o Gilbertu in Sullivanu, viktorijanskem ustvarjalnem tandemu, libretistu in skladatelju muzikalov, v času njunih največjih uspehov in padcev. Kot Gospod Turner je film vizualno osupljiv in globoko čustven, kar je v tem žanru težko doseči. Kaj je bil največji izziv pri snemanju Gospoda Turnerja? Bi ga lahko primerjali s filmom Narobe svet?
Narobe svet in Gospoda Turnerja druži vsekakor to, da sem prvič obrnil kamero proti nam samim, umetnikom. Narobe svet je film o dveh, ki resno jemljeta svoj precej trivialen posel, ki nima velike umetniške vrednosti, medtem ko je Gospod Turner film o umetniku, ki je naredil nekaj globokega in plemenitega. Turner je precej bolj zapleten in konflikten lik. Izziv pri obeh je bilo ustvariti zgodovinsko kostumsko dramo, neko resničnost, ki ji lahko verjameš, ampak brez koncesij modernosti. Poskušal sem ustvariti občutek starinskosti v obnašanju, videzu, duhu, jeziku in vsem drugem.

Vaš je tudi scenarij za Gospoda Turnerja. Predvidevam, da ste ogromno raziskovali. Ste izvedeli kaj novega o Turnerju, njegovi osebnosti, o njem kot človeku in slikarju? Ste si ga predstavljali kot Timothyja Spalla od samega začetka?

Nisem premišljeval o nikomer drugem, da bi igral Turnerja. Timothy Spall je pravi. Mislim, da je vse, kar smo odkrili o Turnerju, dejansko v filmu. Rekel bi, da naj ga gredo ljudje pogledat, ko bo v kinu.

Gospod Turner ni samo biografski film, ampak tudi portret neke dobe. Kaj ste hoteli poudariti ali pokazati v vašem orisu viktorijanskega časa?
Film se konča v viktorijanskem času, toda začne se v času kralja Georga. Začne se leta 1825 in konča 1851. Upam, da je v filmu vidna sprememba iz bolj neformalnega sveta, ko so ljudje naokrog še jezdili na konjih, v dobo parnega stroja, fotografije, v bolj prisiljen viktorijanski čas.

Ena stvar, ki me je posebej ganila v vašem filmu, sta hrepenenje in iskanje ljubezni v ozadju. V nekem trenutku Turner reče zelo pijan: "Prišla bo, ljubezen … " Toda za nekatere, kot je Turnerjeva služkinja, ljubezen nikoli ne pride. To daje vašemu filmu tragično noto, skoraj kot v filmu Še eno leto (Another Year, 2010). Se strinjate? Kakšno vzdušje ste želeli ustvariti v filmu?
Opisali ste vzdušje, ki sem ga hotel ustvariti. Je tragično, saj gre za človeka, ki je velikodušnega duha, a je tudi zelo sebičen, zelo svojeglav in usmerjen v cilj, umetnik, ki je tako zavzet za svoje delo in potovanje, da ne ravna lepo z ljudmi. Bile so ženske, ki so ga ljubile. In ena od teh je ostala razočarana v svojem pričakovanju ljubezni. Kar je žalostno.
Kaj je v Gospodu Turnerju zgodovinsko točno in kaj je izmišljeno?

Velik del filma je zgodovinski, tako da je v principu točen. Toda v prikazovanju vsega, v odločitvah, ki sem jih sprejemal oziroma smo jih sprejemali, kaj se je zgodilo, kdaj in kje, v odnosih in razvrščanju različnih prizorov, sprejemaš odločitve, ki so po definiciji ustvarjalne in zato selektivne. So prizori v filmu, ki smo si jih izmislili in precej stvari, ki so dramatizacija tega, kar se je v resnici zgodilo. To je destilacija, ampak ne gre za dokumentarec. Nima pretenzije po dokumentarnosti.

Nekaj besed o snemanju z digitalno kamero. Gospod Turner je prava paša za oči. Ker gre za kostumsko dramo, film o slikarju, ki slovi po abstraktnih, megličastih krajinah in poigravanju s svetlobo, verjetno ni šlo brez posebnih digitalnih učinkov. Bi bilo mogoče tak film posneti tudi brez digitalne tehnologije?

To je vprašanje brez odgovora. Vsi moji filmi do zdaj so bili posneti na film. In nedvomno bi bil Gospod Turner, če bi ga posneli na film, prav tako vizualno uspešen. Bil bi drugačen, ker gre za dva različna medija. Če me sprašujete, ali bi bilo mogoče, seveda bi ga bilo mogoče posneti na film, ampak dejstvo je, da smo ga posneli digitalno in ima to kakovost. Ampak živimo v 21. stoletju …

Zakaj mislite, da je bilo tako težko pridobiti sredstva za Gospoda Turnerja, čeprav velja za britanski narodni zaklad?
Ljudje so previdni glede tega, kam vlagajo svoj denar. In ne mislijo, da je film o nekom, ki velja za velikega narodnega ali svetovnega umetnika, nujno komercialen. Ljudje so previdni, ampak na koncu so nekateri le našli dovolj poguma.

Se čutite blizu Kenu Loachu, politično in kot filmski ustvarjalec, ker sta oba ustvarjala v težkih časih, v sedemdesetih in osemdesetih letih, oba sta dolgo delala za televizijo in pogosto plavala proti toku. Kaj imate skupnega s Kenom Loachem in kje se razlikujeta?
Razlike med nama so jasne. Ken je marksist in se zelo trudi, da njegovo sporočilo pride do gledalcev. Moji filmi so bolj ambivalentni v smislu, da ne morem natančno povedati, kaj je njihovo sporočilo, ker jih lahko interpretiraš v različnih smereh. Najina pristopa sta drugačna. Sva prijatelja, poznava se in spoštujeva, ampak v resnici sva zelo različna filmarja. Vidijo naju skupaj v kontekstu vseh drugih, čeprav sva si tako različna in včasih naju celo zamenjajo … (Smeh)
Ampak od časa do časa se ukvarjata s podobnimi temami iz delavskega okolja …
Pač delava filme o resničnem življenju in to je to.

Ste v zadnjem času videli kakšen dober britanski film?
Na takšna vprašanja ne odgovarjam.

Prav. Kaj si mislite o filmih bratov Dardenne? So te vrste družbeno angažirani filmi tisto, čemur lahko zdaj rečemo politični film?

Če me sprašujete po bratih Dardenne, lahko rečem le, da sta sijajna režiserja in da ju zares spoštujem. Kaj je zdaj politični film? Na vas je, da se odločite. Govoriva o njunih, mojih, Kenovih filmih, o filmih, ki nas silijo v razmišljanje, kako živimo v družbi. Kar se mene tiče, so takšni filmi politični.

Ali še vedno spremljate televizijo in televizijske serije, ki so postale zelo kakovostne, celo politične?
Da, ampak jih nočem komentirati.

Bi komentirali stanje, v katerem je zadnja leta britanska filmska industrija?
Ni v tako slabem stanju, kot bi morda lahko bila. Bolje bi bilo, če bi bilo posnetih več filmov, če bi bili bolje financirani, ampak financiranje je. Britanski filmski inštitut (BFI) podpira filme in filmi se snemajo. Vsaj več neodvisnih filmov se snema kot včasih. Pravih neodvisnih filmov, v katerih se lahko avtorji izrazijo, ne da bi bili pod pritiskom zgolj komercialnih zahtev.

Turner je precej bolj zapleten in konflikten lik. Izziv pri obeh je bilo ustvariti zgodovinsko kostumsko dramo, neko resničnost, ki ji lahko verjameš, ampak brez koncesij modernosti. Poskušal sem ustvariti občutek starinskosti v obnašanju, videzu, duhu, jeziku in vsem drugem.

Mike Leigh

Gre za človeka, ki je velikodušnega duha, a je tudi zelo sebičen, zelo svojeglav in usmerjen v cilj, umetnik, ki je tako zavzet za svoje delo in potovanje, da ne ravna lepo z ljudmi. Bile so ženske, ki so ga ljubile. In ena od teh je ostala razočarana v svojem pričakovanju ljubezni. Kar je žalostno.

Mike Leigh
Mike Leigh o Gospodu Turnerju
Mike Leigh o Gospodu Turnerju