Na vprašanja o tem, kakšno transformacijo v filmu doživijo liki, Biček noče odgovarjati.
Na vprašanja o tem, kakšno transformacijo v filmu doživijo liki, Biček noče odgovarjati. "Kakršnim koli vrednotenjem v filmu sem se skušal ogniti." Foto: MMC RTV SLO

Kaj pa sploh je uspeh? Za vsakega lahko nekaj popolnoma drugega. Meni predvsem to, da mi po projekciji ljudje rečejo, da se jih je film dotaknil. Da so po končani špici obsedeli tiho v dvorani. To je to.

Rok Biček
Rok Biček
Film Razredni sovražnik "lahko razumeš kot kritiko sistema, lahko pa tudi kot "kritiko" posameznika, ki sooblikuje ta sistem." Foto: MMC RTV SLO

Takšne zgodbe so se verjetno dogajale tudi prej. V filmu namreč preigravamo družbene vzorce, ki se ponavljajo skozi zgodovino. Mislim, da nismo povedali nič novega. Mogoče v filmu opozorimo na nekaj, kar s(m)o želeli spregledati.

"Razredni sovražnik je nastajal med budnim gledanjem mosjtrovin, kot so Cantetov Razred, Hanekejev Skrito ter Mungiejev 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva." Foto: MMC RTV SLO

Geneza Bičkovega izjemno zrelega celovečernega prvenca, ki so ga navdihnili resnični dogodki izpred desetih let, je potekala v dveh ločenih sklopih. "Najprej kot ideja za četrti celovečerec Janeza Lapajneta," je Biček razložil kot gost MMC-jeve klepetalnice. "Temu je sledila raziskava, ki sem jo opravil med dijaki, ki so doživeli upor (proti učitelju, kot odziv na samomor ene od sošolk, op. n.) . Po Janezovem predlogu, da bi film režiral jaz, pa je sledila enoletna pavza. Nisem zbral poguma, da bi šel v to zgodbo ..." priznava. "Nato pa enomesečno intenzivno pisanje z Nejcem Gazvodo, ki je v istem času delal za svoj scenarij za Dvojino. Bilo je precej divje. Lepo obdobje."

O Gazvodi, s katerim sta najprej na novomeški gimnaziji hodila v paralelko, nato pa še sočasno obiskovala AGRFT, govori v samih presežnikih: "Nejc je velemojster scenaristike, brez katerega Razredni sovražnik se zdaleč ne bi bil to, kar je danes."

Kako daleč je predaleč?
V filmu, kot najbrž zdaj vsi že vemo, uveljavljeni slovenski igralci, kakršni so Igor Samobor ("Igor je bil v mislih že od samega snovanja ideje za scenarij"), Nataša Barbara Gračner in Tjaša Železnik, nastopajo z ramo ob rami s srednješolci brez igralskih izkušenj. "Kombinacija je cel žur. Nihče ni popolnoma suveren zaradi tega. Naturščiki niso vajeni profijev in obratno. Mi smo to "nelagodje" izkoristili v svoj plus, kar se v nekaterih prizorih prav pristno začuti."

Govoric, da je menda nad svojimi mladimi igralci izvajal precejšen psihični pritisk, da jih je spravil v čustveno razrvano stanje, ki ga je za film potreboval, Biček ne zanika: "Kar daleč smo šli pri delu z mladimi igralci, včasih bi šli morda lahko še dlje. No, nekaj je treba prihraniti tudi za naslednje filme. Vsak je nov korak in z vsakim se nekaj novega naučimo vsi, ki pri njem sodelujemo." O tem, da znajo biti mladi ljudje (pre)pogosto igralska šibka točka filma (torej: da je težko nabrati za cel razred dobrih mladoletnih igralcev), pa: "Temu ne bi rekel težava, ampak kreativni izziv."

Sledi dokumentarec
No, če smo ravno pri novih korakih: Bičkov naslednji film bo dokumentarne narave, pravzaprav nadaljevanje njegovega študijskega filma Družina, medtem ko si bo za naslednji igrani film "vzel nekaj časa, da dozori". Uspeh Razrednega sovražnika, ki je bil v veliki meri nepričakovan, bo seveda težko ponoviti: "Iskreno, pričakovali nismo ničesar do trenutka, ko se ni začela valiti kepa pozitivnih tujih kritikov in odzivov občinstva. Oni so nam prerokovali marsikaj. Ampak saj veš, prerokbe so nekaj, realnost pa včasih popolnoma drugje ..."

Smeh kot obrambni mehanizem
O odzivu premiernega občinstva v Portorožu, ki se je ob več prizorih sicer vse prej kot lahkotnega filma na glas smejala, pa Biček takole: "Podobne odzive so doživele tudi nekatere druge scene v filmu pri mednarodnem občinstvu, tako da bi težko rekel, da gre za nekakšno solidarnostno krohotanje" (ker bi mlada publika na platnu spoznala svoje prijatelje, op. n.) "Verjetno se v ljudeh sproži neki obrambni mehanizem, ki odgovori s smehom. Mislim, da to ni bilo prvič v slovenskem filmu." Sam bi kot favorita letošnjega Festivala slovenskega filma sicer izbral Šantićevo dramo Zapelji me (ki je tudi dobila vesno za najboljšo režijo) in lirični dokumentarec Karpopotnik Matjaža Ivanišina.

Za svoj film, ki si ga trenutno že lahko ogledate v najbližji kinodvorani, si Biček želi predvsem, "da bi našel pot do srednješolcev in njihovih profesorjev in morda med njimi odprl dialog, ki ga je čedalje manj.". Glede definicije, kaj bi zanj "uspeh" sploh pomenil, ostaja prizemljen: "Kaj pa sploh je uspeh? Za vsakega lahko nekaj povsem drugega. Meni predvsem to, da mi po projekciji ljudje rečejo, da se jih je film dotaknil. Da so po končani špici obsedeli tiho v dvorani. To je to."

Kaj pa sploh je uspeh? Za vsakega lahko nekaj popolnoma drugega. Meni predvsem to, da mi po projekciji ljudje rečejo, da se jih je film dotaknil. Da so po končani špici obsedeli tiho v dvorani. To je to.

Rok Biček

Takšne zgodbe so se verjetno dogajale tudi prej. V filmu namreč preigravamo družbene vzorce, ki se ponavljajo skozi zgodovino. Mislim, da nismo povedali nič novega. Mogoče v filmu opozorimo na nekaj, kar s(m)o želeli spregledati.