Tako od daleč in na prvi pogled bi rekli, da ne prav veliko. A če se naš pogled le malce dlje zadrži na teh vrstno, dolžinsko in žanrsko nadvse raznolikih nizih filmskih podob ter v njih začne prepoznavati tisti svojski dar za podajanje umirjenih, nikoli ekscesnih ali karikiranih, toda hkrati čustveno izrazito nabitih zgodb, ko za tančico nevpadljive, v konvencionalnost ujete mizanscene ugledamo suvereno in obrtno izbrušeno režijo, in ko se do nas prikotali še podatek, da se za večino teh del skriva priredba neke literarne predloge, nam avtorskega podpisa švedskega cineasta Lasseja Hallströma ne bo več težko prepoznati.

Pravzaprav se zdi nadvse nenavadno, da Hallströma celo še danes, ko že tretje desetletje kontinuirano deluje v Hollywoodu, skoraj soglasno še vedno označujemo za švedskega filmskega ustvarjalca. A kdor pozna njegova dela, ne nazadnje tudi tista, ob ustvarjanju katerih je več kot očitno kapituliral pred pričakovanji hollywoodske filmske industrije in jih je vpel v njene idejne in formalno-pripovedne konvencije, ve, zakaj je tako: četudi imamo opraviti z na videz rutinskimi, v okove žanrskih konvencij in pravil ujete pripovedi, ki so sprva videti le kot korektno in obrtno dosledno, a hkrati tudi nekako brezosebno udejanjeni potrošniški izdelki, bomo po ogledu vedeli, da si nismo ogledali zgolj povprečnega hollywoodskega dela. Hallströmu namreč v vsa njegova dela vedno in neizbežno uspe vsaditi vsaj iskrico tistega drugačnega, prepoznavno antihollywoodskega, in neameriškega duha, duha, ki je svobodnejši, družbeno in intimno človeško senzibilnejši ter z določenega vidika celo prevratniški; in ki se vsaj občasno spomni tudi na to, da v sebi nosi duhovno širino evropskega kulturnega prostora ter s svojega obraza nikoli ne izbriše za švedski nacionalni karakter tako značilne hudomušnosti in svobodomiselnosti.

Na presenetljivo zajeten del zgoraj izpostavljenih prepoznavnih potez in avtorskih elementov njegovega filmskega ustvarjanja bomo lahko naleteli tudi ob srečanju z enim njegovih poznih del, svojsko romantično komedijo Muharjenje v Jemnu (Salmon Fishing in the Yemen, 2011), ki nam jo kot tokratni izbor v sredinem ciklu Film tedna ponuja filmska redakcija. Izbor se zdi več kot posrečen, pa čeprav ta zgodba o nenavadnem podvigu jemenskega šejka pravzaprav v ničemer prav zares ne izstopa. Ne bi se je namreč upali uvrstiti ne med avtorske presežke njegovega opusa ne med izstopajoča dela sodobne produkcije v tem žanru. Zato pa premore nekaj, kar vendarle ni prav lahko doseči: izjemno naklonjenost občinstva. Ki pa še zdaleč ni le posledica potrošniškega vzgiba množice, temveč njenega dejanskega občudovanja in izraza njene vrednostne presoje. Nemogoče je namreč spregledati, da med nagradami, ki jih je Hallström prejel za to svoje delo, izrazito prevladujejo nagrade, ki jih podeljuje občinstvo, pa naj gre za festivalski kontekst (na primer Palm Springs, kjer mu je občinstvo podelilo drugo nagrado) ali pa stanovska priznanja (za evropsko filmsko nagrado je bil nominiran prav v kategoriji nagrade občinstva).

A preden si pobliže ogledamo delo, ki si ga boste lahko ogledali danes zvečer, je smiselno, da vsaj v obrisih očrtamo ustvarjalno pot, ki jo je prehodil in med katero je razvil svoj značilni, izrazito svojski pristop k filmski pripovedi. Prav z začetkov njegove ustvarjalne poti na področju filma je namreč mogoče razbrati momente, ki so Hallströmu omogočili, da njegovo gostovanje onkraj Atlantika, v meki filmske industrije, ni bilo le enkratna in neponovljiva izkušnja, kar se je pripetilo vse premnogim evropskim cineastom, ki so se odločili za poskus v ustvarjanju med kolesjem hollywoodske filmske industrije. Njegova kariera se je namreč začela konec 60. oziroma na začetku 70. let, ko se je švedska kinematografija po ustvarjalnem izbruhu iz prve polovice šestdesetih nenadoma znašla v močnem primežu ekonomske in ustvarjalne krize. Pravzaprav je imel Hallström izjemno srečo, da je študij zaključil prav v času, ko so Švedi dobili drugi program svoje nacionalne, javne televizije in je ta iz potrebe po ustvarjanju lastnega programa iskala filmske ustvarjalce. Takrat se je domača filmska produkcija namreč zares občutno skrčila, zaradi česar so le resnično redki mladi ustvarjalci dobili svojo priložnost. A splet okoliščin je bil Hallströmu, kot smo že omenili, nadvse naklonjen. A ne le zaradi tega, ker je zaradi angažmaja švedske televizije lahko debitiral kot režiser: tudi obrat nacionalne kinematografije k žanrski produkciji mu je bil pisan na kožo. Po prvih poskusih z režijo takrat priljubljene serije Pappas pojkar (leta 1973 je zrežiral štiri epizode) je še istega leta posnel tudi TV-komedijo neobičajno dolgega naslova: Naj greva k meni ... ali k tebi ... ali pa naj se vsak odpravi na svoj dom? (Ska vi hem till dig... eller hem till mig... eller var och en till sitt?), s katero je pri občinstvu dosegel izjemen uspeh, nanj pa je postala pozorna tudi stroka. Pri švedskem filmskem inštitutu so se tako odločili, da bodo podprli razvoj njegovega scenarija in v letu 1975 so mu nato omogočili, da je posnel svoj celovečerni prvenec. Čeprav komedija Fant in dekle (En kille och en tjej) ni prejela nobenih festivalskih nagrad ne drugih stanovskih priznanj, pa je stroko opozorila na izjemno nadarjenega in senzibilnega ustvarjalca, ki je že s prvencem osupljivo suvereno vstopil v zahtevno okolje žanrske produkcije, gledalcem pa je prinesla novega ljubljenca.

Prav zaradi njegove izjemne priljubljenosti pri občinstvu, a seveda nič manj zaradi njegovega izpiljenega obvladovanja obrti, so se člani popskupine ABBA pri iskanju avtorja niza njihovih videospotov odločili zanj. Tako je Hallström posnel kratke glasbene spote za nekatere največjih uspešnic skupine, od zgodnjih pesmi Waterloo in Mamma Mia, prek poznejših hitov svetovnih razsežnosti, kot sta bila Fernando in Knowing me, Knowing You, vse do poznih "štiklov", kot sta Voulez-vous in Super Trouper. Medtem je Hallström seveda nadaljeval tudi svojo filmsko kariero, a do naslednjega prelomnega momenta v njegovi karieri je prišlo šele sredi 80. let. In sicer leta 1985, ko je svetu predstavil čudoviti film o odraščanju Moje pasje življenje (Mitt liv som hund) in z njim osvojil številne festivalske nagrade, od zlatega globusa za najboljši tuji film do nominacij za oskarje v različnih kategorijah. To delo ni pomembno le zato, ker se je Hallström prav z njim predstavil širšemu mednarodnemu občinstvu, pač pa tudi zaradi tega, ker kot prvo delo njegovega opusa vsebuje številne izmed tistih elementov, ki bodo postali stalnica njegovega avtorskega izraza: zavezanost žanrski produkciji, tematska usmerjenost k premisleku odraščanja v disfunkcionalnem oziroma okrnjenem družinskem okolju, zavezanost literarnim predlogam ...

Prav to delo pa mu je prineslo tudi vabilo v Hollywood in Hallström ni prav veliko razmišljal: naslednji dve leti je porabil za dokončanje začetih projektov na Švedskem (mladinska filma po knjižni predlogi Astrid Lindgren), nato pa se je končno odpravil v ZDA ... in tam tudi ostal. S prvim ameriškim projektom, filmom Še enkrat (Once Around, 1991), se seznani z žanrom romantične komedije (resda znova vpetim v širši kontekst družinskega okolja) in se mu nemudoma zaveže, saj se pozneje v svoji karieri skoraj izključno giblje le med tema dvema žanroma: filmom o odraščanju in romantično komedijo.

Čeprav je bil že s tem delom, svojim hollywoodskim prvencem precej uspešen, pa ga med hollywoodske prvokategornike izstreli šele naslednje delo, s katerim je znova spregovoril o odraščanju v okrnjenem in disfunkcionalnem družinskem okolju: Kaj žre Gilberta Grapa? (What's Eating Gilbert Grape, 1993) je danes klasika te zvrsti, delo, ki ga poznajo resnično številni in v katerem se je Hallströmov razkošni ustvarjalni talent razvil v vsem svojem blišču ter se uveljavil kot eden tistih režiserjev, ki zna iz igralcev izvabiti največ. O čemer priča tudi dejstvo, da bi danes težko našli kolikor toliko rednega obiskovalca kina, ki nam ne bi znal povedati, da se je prav s tem filmom začela izjemna igralska kariera takrat še rosno mladega Leonarda DiCapria, ki je naravnost blestel v vlogi avtističnega otroka.

Preostalo je zgodovina: Hallström je med prehajanjem od enega do drugega žanra ter od ene knjižne priredbe do druge, nizal uspešnico za uspešnico. S filmi, kot so Čenče (Something to Talk About, 1975), Hišni red (The Cider House of Rules, 1999), Čokolada (Chocolat, 2000), Casanova (2005), Samo tebe si želim (Dear John, 2010) in Zavetje (Safe Heaven, 2013) je Hallström soustvarjal zgodovino obeh žanrov. In čeprav njegova dela morda niso nesporne mojstrovine, pa je zato toliko bolj nedvoumno prav z vsakim osvojil srca svojih gledalcev.

V tem pogledu je eno najbolj izstopajočih del morda prav bližajoče se Muharjenje v Jemnu. V tej romantični komediji z blagim priokusom politične satire, v katerem sledimo profesorju Jonesu, priznanem strokovnjaku za področje ribarjenja - še posebej tistega specifičnega pristopa k temu, ki ga poznamo kot muharjenje - in njegovemu poskusu, da bi uresničil velikopotezno zamisel jemenskega šejka ter v eni tamkajšnjih rek naselil losose, nato pa kot rekreativni šport vpeljal še muharjenje, je Hallström glede na knjižni izvirnik izvedel, lahko bi rekli, da zanj značilni, svojski preobrat. Stripovski roman Paula Tordaya, ki je bil objavljen leta 2007 in za katerega je avtor prejel prestižno Bollinger Everyman Wodehouse nagrado, zgodbo uporabi za ozadje ostre politične satire, v kateri kritično pretrese prakso spreminjanja javnega mnenja. Hallström pa se je - sledeč scenariju Simona Beaufoya - temu vidiku zgodbe skoraj povsem odrekel in se osredotočil le na razvoj romantičnega razmerja med profesorjem Jonesom (igra ga Ewan McGregor) in šejkovo finančno svetovalko Harriet (Emily Blunt). No, res je sicer, da prek lika britanske državne sekretarke Patricie (Kristin Scott Thomas) v zgodbo vsaj z določenega vidika vstopi tudi politična dimenzija, a Hallström to - zdi se, da povsem zavestno - vseskozi drži v drugem planu oziroma v ozadju. Seveda imamo tu še temo globokega prepada med hotenji bližnjevzhodnih šejkov, ki s svojim neizmernim bogastvom avtoritarno vodijo države, in dejanskimi potrebami tamkajšnjih prebivalcev, ne nazadnje tudi prepadom med zahodno in bližnjevzhodno kulturno tradicijo.

A vsi ti momenti v zgodbi – ki ji sicer dajejo neki širši kontekst, kompleksnejši preplet kulturnih in družbenih elementov – odigrajo le obrobno vlogo. Tako se Hallström povsem posveti razvoju romantičnih čustev med Jonesom in Harriet ter ju prek številnih peripetij, ki kot v vsaki dobri romantični komediji stojijo na poti udejanjenja njune ljubezni, pripelje do zaključka, ki gledalcu nedvoumne namigne na možnost njune skupne prihodnosti. In prav ta vidik njegove pripovedi, njegovega počasnega gibanja proti vnaprej znanemu koncu (kot se to mora zgoditi v vsakem dobrem žanrskem filmu), dejstvo, da stvari nikoli niso dokončno in enoznačno dorečene, da ob tistem, kar vidi na platnu, gledalec vseskozi zaznava še slutnjo nečesa drugega – to je tisto, kar je pravi čar Muharjenja v Jemnu. Kot ne nazadnje tudi vseh drugih Hallströmovih del.