Če naj bi veljalo, da so najstniška leta neizprosen, kodificiran svet z lastnimi pravili, ki mu vladajo najprimarnejši instinkti, pa ni še nihče tega izpeljal tako brutalno, dosledno in dobesedno kot Ukrajinec Miroslav Slabošpicki s svojim dolgometražnim prvencem, Pleme.

Začnimo s tem, kar že vsi vemo: zgodba, postavljena ukrajinski internat za gluhe, se v celoti odvija v znakovnem jeziku, brez podnapisov, prevoda, nasnetega glasu ali kakršnega koli drugega posredovanja med svetovoma gluhih in slišečih. Režiser in scenarist Miroslav Slabošpicki, ki se s svojim celovečernim prvencem deklarira za učenca Michaela Hanekeja in nove šole neizprosnega romunskega realizma (čeprav gre z enim ključnim prizorom še dlje kot Cristian Mungiu v travmatični drami 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva), svoj pristop pogumno napove še pred prvim kadrom. Najbrž ni treba posebej opozoriti, da se pod rubriko "nemi film" tokrat ne skriva manieristična, všečna pravljica, kot je Umetnik Michela Hazanaviciusa.

Kar sledi, tudi ni nema zgodba, v kateri bi govorili zgolj pogledi: v Plemenu je (znakovnega) govorjenja - energičnih, gostobesednih, eksplozivnih monologov - ogromno, le razumeti ga ne moremo. Oziroma tudi to ne drži popolnoma: zaradi ekspresivnosti mladih igralcev - za večino je to prva igralska izkušnja -, njihove govorice telesa, hitrosti izmenjav, poudarkov je zgodbi presenetljivo lahko slediti. Prizori, ki bi jih tradicionalno spremljalo ogromno hrušča - na primer pretep skupine fantov -, se v tišini, ki jo prekinjajo le diegetični zvoki šuštenja listja in padcev po tleh, tako spreminjajo skoraj v koreografirane plesne točke, srhljive zaradi svoje tujosti, drugačnosti.

Pred nami se odvija alegorija sodobne Ukrajine in marginalizirane skupnosti, ki se je za svoje preživetje pripravljena boriti tudi umazano. Najstnik Sergej (Grigori Fesenko) - o njegovem ozadju in preteklosti ne vemo ničesar - prispe v svoj novi internat v predmestju Kijeva, na prvi pogled mirno oazo za gluhe. A idila složnega jutranjega zbora na dvorišču se v hipu razblini: Sergej bo kmalu ugotovil, kdo so glavni igralci v zaprtem ekosistemu brutalne šolske hierarhije. Internat je namreč v resnici domača baza najstniške kriminalne mreže, ki se ukvarja z vsem, od kraje do prostitucije, in ne mine dolgo, preden je prišlek popolnoma uveden v njihove posle. A ker bo novopečeni zvodnik zagrešil začetniško napako in se zaljubil v eno izmed svojih varovank (Jana Novikova), bo ugotovil, da z besom "plemena" ni šale - še posebej če ima to za svoji prostitutki daljnoročne načrte.

Ob vseh teh primerih nebrzdane korupcije je film težko "brati" drugače kot jasno kritiko ukrajinske resničnosti, ogledalo pa nastavlja tudi posameznikovemu nagnjenju h konformizmu s tistim plemenom, ki ga pač sprejme v svoje vrste.

Pleme je v formalnem pogledu neoporečno: fotografija Valentina Vasjanoviča je niz dolgih, nezmontiranih, pazljivo koreografiranih kadrov, ki valovijo v ritmu vsakdana naših protagonistov. Posamezni prizori so vrsta zrežiranih, simetričnih tableauxov, iz katerih veje hlad nepristranskega opazovalca - zdijo se prej etično-moralna kot pa zgolj tehnična komponenta filma. Kamera se protagonistom nikoli zares ne približa; tako gledalcu narekuje čustveno distanco in ga situira kot (nelagodnega) voajerja od zunaj, ki ne more biti del strogo zamejenega, hierarhičnega sveta na platnu.

Gotovo je nekaj osvobajajočega in naprednega v tem, kako Pleme pristopa k tematiziranju gluhih: še zdaleč niso samo žrtve ali posamezniki, definirani zgolj skozi svojo hibo. Slabošpicki ubere smer, diametralno nasprotno idealizaciji; v njegovem svetu so gluhi lahko nasilni, zlobni, spolno aktivni in iznajdljivi, ljubezen pa vse prej kot naivno, nesebično čustvo.