To je na podelitvi nagrad Jožeta Babiča, nagrad za izredne dosežke na področju igranega in dokumentarnega filma, poudaril direktor Televizije Slovenija Jože Možina. Igrani in dokumentarni program pomenita višji standard televizijske produkcije in sta tako dodatna vrednost javne televizije.

Zato velja vsako leto izpostaviti imena tistih, ki prispevajo k odličnosti teh dveh programskih prvin. Ta imena so letos zapisali žiranti Žarko Petan (predsednik žirije), Ženja Leiler in Bine Matoh, ki so pregledali štiri igrana dela, 21 dokumentarnih prispevkov in šest kratkih televizijskih iger študentov. To "gradivo" jim je predložila selekcijska komisija.

Štirje nominiranci, nihče dovolj dober
V kategoriji igranega programa letos nagrada ni bila podeljena, saj žirija v nobenem izmed nominarnih del ni prepoznala izjemne kakovosti. O tej dihotomiji kakovosti dokumentarne in igrane produkcije Televizije Slovenija je za MMC spregovoril tudi Jože Možina: "Na področju dokumentarnega filma smo res dosegli evropsko raven, in to v zelo različnih zvrsteh, od reportaže do zgodovinskih filmov, razlog za to je tudi v denarju. Dokmentarni film je lažje vzpostaviti in v njem je lažje doseči visoko raven. Za dober igrani program pa so potrebne desetine, včasih tudi stotine milijonov tolarjev."

Dokumentarni film so po mnenju žirije zaznamovali predvsem štirje: režiser Metod Pevec, scenarist Edvard Žitnik ter mojstra filmske fotografije Matjaž Fristravec in Valentin Perko.

Združevanje vere in popularne kulture
Metod Pevec je nagrado Jožeta Babiča za režijo prejel za projekt Film pred oltarjem, v katerem je predstavil nenavadno, a resnično zgodbo o ureditvi filmskega studia v nekdanji jezuitski cerkvi. To je torej zgodba o svetem prostoru jezuitov, ki je postal sveti prostor filmarjev oziroma zgodba o združljivosti dveh na videz nezdružljivih svetov, svetov duhovne kontemplacije in popularne kulture.

Žirija je v utemeljitvi med drugim zapisala: "Dokumentarec Film pred oltarjem scenarista in režiserja Metoda Pevca prinaša pomemben in pomenljiv dokument naše polpretekle kulturne in politične zgodovine. /.../ Pomenljiv pa zato, ker je prav zgodba o skoraj polstoletnem življenju tega ateljeja in njegovih prebivalcih paradigmatska zgodba o oblastniški in ideološki nadutosti in cinizmu partijskega uma: v času, ko filmski trak niti pomotoma ni smel zabeležiti kakšne cerkve, so filmski ustvarjalci prav v drobovju sakralnega objekta postavljali na noge zgodovino slovenskega filma."

Kralj, pokopan v jeseniških železarnah
Edvardu Žitniku je Babičeva nagrada za scenarij pripadla za film Rex - kraljevsko ime, ladje usodno znamenje, ki rekapitulira usodo razkošne čezoceanke, ki je ob koncu druge svetovne vojne potonila ob slovenski obali. "Filmski portret scenarista in režiserja Edvarda Žitnika elitne potniške čezoceanke Rex je primer prvovrstne dokumentaristične rekonstrukcije," je zapisala žirija, ki je poudarila še vlogo Žitnika kot odličnega pripovedovalca. Žitniku je namreč uspelo zbrati ogromno dokumentarnega gradiva - kot nam je zaupal, je bilo to zelo težavno in tudi "presneto", saj je bilo treba posnetke kupovati v Italiji -, s katerim mu je ob pomoči dobrih sogovornikov uspelo ustvariti odlično zgodbo ladji Rex, o njenem življenju, propadanju in dokončni smrti v jeseniških železarnah.

Zgodba o Rexu pa ni nujno končana. Edvard Žitnik je med delom zbral zares veliko materiala; kar za 15 ur ga je bilo. Oddaja je dolga le 50 minut. Neznanih tako ostaja veliko podrobnosti o veličastni ladji in Žitnik nam je zaupal, da se nekoliko poigrava tudi z idejo, da bi nekoč iz "presežnega" gradiva nastala tudi knjiga.

Vsa lepota, ki jo opazi Arne Hodalič
Babičeva nagrada za fotografijo je tandemu Matjaž Fristravec in Valentin Perko pripadla za dokumentarec Poklic Arne, portret fotografa Arneta Hodaliča. Fristravcu in Perku je uspelo skozi podobe prikazati izredno dinamičnost in lepoto, ki zaznamujeta življenje našega odličnega fotografa. To je izpostavila tudi žirija: "Živopisnost posameznih okolij, množica posnetkov, iskanje prave svetlobe in odtenkov dajejo portretu pridih šarma, ki ga običajno zmore dati predvsem filmska fotografija, namenjena velikemu platnu.''

Študent vendar obvlada igrani film
Podeljena je bila tudi študentska Babičeva nagrada. Ta je pripadla Matjažu Ivanišinu, in sicer za televizijsko igro Moje male ljubice. Čeprav je imel na voljo le minimalna filmska sredstva, je Ivanišinu uspelo izpostaviti vso kompleksnost notranjega življenja moškega, ki se tik pred poroko sreča z nekdanjimi ljubeznimi, da bi razčistil nedorečenost svojih prejšnjih zvez. Ivanišin, ki je bil torej edini nagrajenec, ki si je priznanje prislužil z igranim filmom, je o svojih načrtih dejal: "Jaz bom skušal delovati tako v igranem kot v dokumentarnem filmu. Morda pa bom ustvarjal igrano-dokumentarne filme."

Polona Balantič