Ravno danes mineva 60 let, odkar je padla prva klapa filma, ki je režiserja Franceta Štiglica še enkrat uvrstil v družbo najbolj cenjenih svetovnih režiserjev. V Cannesu je prvič gostoval leta 1949 s filmom Na svoji zemlji, z Dolino miru pa se je za zlato palmo potegoval v družbi velikanov, kot so Federico Fellini (Kabirijine noči), William Wyler (Prijateljsko nagovarjanje), Robert Bresson (Na smrt obsojeni je pobegnil), Jules Dassin (On, ki mora umerti) in Ingmar Bergman (Sedmi pečat).

"Kateri koli jugoslovanski film je taka redkost, da si ne smemo privoščiti, da bi spregledali en sam prizor. Dolina miru pa ponuja še veliko več: je zares izjemen film. (...) Simboli, ki se ponujajo iz tega kratkega opisa, so v resnici precej bolj diskretno vtkani v film režiserja Franceta Štiglica, ki si zasluži najvišjo pohvalo," je tistega leta o filmu zapisal Roger Regent v Le technique cinematographe.

Palma za pilota Jima
Zlata palma za najboljši film je šla sicer v Wylerjeve roke, za režijo pa Bressonu, vendar Štiglic, ki se je pozneje v Cannes vrnil še leta 1960 s filmom Deveti krog (tudi takrat v igri za zlato palmo), je na najbolj petičnem festivalu postal prepoznavno ime. Brez lovorik ekipa Cannesa vendarle ni zapustila; festivalska žirija je za najboljšega igralca izbrala Johna Kitzmillerja za vlogo ameriškega pilota Jima v Dolini miru, s tem pa je postal prvi temnopolti igralec, nagrajen v Cannesu.

Neopisljivo razpoloženje med filmsko ekipo
Francoska kritika je bila navdušena, domača zadržana, veselje filmske ekipe v Cannesu pa izjemno. Takole je povzel vzdušje dopisnik Slovenskega poročevalca iz Cannesa Vitko Musek: "Ne da se popisati razpoloženja tistega popoldneva. Kljub znakom, ki so kazali, da bo žirija pri nagradah upoštevala tudi Dolino miru ali vsaj s kakšno formulacijo omenila jugoslovansko udeležbo na letošnjem festivalu, režiser Štiglic tega ni in ni mogel verjeti. Toda znakov je bilo precej: Cocteaujeva ponovna izjava, da so v žiriji živahno razpravljali o našem zanimivem filmu, Pagnolova odločitev, da si ponovno ogleda film na posebni predstavi, izjave Clauda Avelina o zanimanju žirije za naš film ... Jugoslovanski film doslej še ni prejel tako velikega priznanja, čeprav je bil nagrajen le Kitzmiller. Veselja, ki je zavladalo v 'jugoslovanski koloniji' po vesti o razdelitvi nagrad, si ne morete zamisliti."

Dolina miru se letos vrača v Cannes, kjer bodo v sekciji Canske klasike 2016 predvajali restavrirano različico filma, ki jo je ob tem jubileju pripravil Slovenski filmski center. "Bodite pozorni na te redke dragulje," napovedujejo sekcijo organizatorji festivala, kjer bodo poleg Štigliceve klasike na ogled še restavrirane mojstrovine One-Eyed Jacks (1961) v režiji Marlona Branda, Solaris (1972) Andreja Tarkovskega, Legenda o Ugetsu (1953) režiserja Kenjija Mizogučija, Valmont (1989) Miloša Formana, Moški spol-Ženski spol (1966) Jean-Luca Godarda in Dekalog 5 in 6 (1989) Krzysztofa Kieślowskega.

Dobri obeti slovenske filmske produkcije
Zgodba o dveh vojnih sirotah - desetletnem Marku (Tugo Štiglic) in nekaj let mlajši nemški deklici Lotte (Evelyne Wohlfeiler), ki med vojno vihro izgubita starše in skleneta poiskati dolino miru, se poleti vrača tudi med slovenske gledalce. Restavrirano različico bodo avgusta predvajali na Kongresnem trgu v Ljubljani. Konec snemanja filma, ki je nastajal v slikoviti pokrajini Poljanske doline nad Gorenjo vasjo, v arboretumu Volčji Potok in v hribih nad Cerknim (le 20 odstotkov prizorov je posnetih v interierju), so 24. julija leta 1956 v Kulturnih razgledih Slovenskega poročevalca naznanili z besedami: "Dobri obeti slovenske in jugoslovanske filmske proizvodnje."