Za komuniste so veljali levičarji, intelektualci, zdravniki, učitelji, pa tudi Kitajci in nasprotniki revolucije, ki je strmoglavila predsednika Sukarna. V Teatru ubijanja je Joshua Oppenheimer predstavil pretresljiv vpogled v razmišljanje in delovanje morilcev, ki prostodušno, večkrat navdušeno, opisujejo ter kažejo, kako so izvajali množične poboje. Na Danskem živeči režiser je kmalu predstavil še Teatru ubijanja komplementarni film Pogled tišine, v katerem je v ospredju intimna zgodba Adija, ki odkriva, kdo je ubil njegovega brata, enega izmed številnih žrtev pobojev.

Pogled tišine, ki si ga lahko na 1. programu Televizije Slovenija ogledate danes ob 22.25, je bil, tako kot leto prej Teater ubijanja, nominiran za oskarja. Oppenheimerjevi posnetki sodelavcev v indonezijskem genocidu leta 1965 so preživeli družini pomagali ugotoviti, kako je umrl njihov sin, pa tudi, kdo so morilci. Glavni lik v oddaji je najmlajši sin Adi, ki se je sklenil izvleči iz začaranega kroga podrejanja in nasilja ter narediti nekaj nepojmljivega v družbi, ki ji še vedno vladajo morilci. Po poklicu optometrist je od ljudi, ki so ubili njegovega brata, med pregledom oči zahteval, da sprejmejo odgovornost za svoja dejanja. Dokumentarec slika konec petdesetletne zarote molka.

"Žarek upanja v Indoneziji je: tu so prizadevanja številnih humanitarnih organizacij, ki širijo tudi moja filma, potem je tu zveza učiteljev, ki na novo piše šolski program. V Indoneziji ni bilo sprememb za 180 stopinj, a mogoče bodo s prihodnjo in še naslednjo generacijo počasi sklenili konsenz, da je bilo to, kar se je dogajalo, narobe. In da bodo skušali razumeti, kaj in zakaj se je dogajalo, da se ne bo nikoli več ponovilo," je pred dvema letoma v pogovoru za MMC povedal Joshua Oppenheimer. Vabljeni k branju celotnega intervjuja z režiserjem.