Poudarki

• S filmom La dolce vita je Federico Fellini postal mednarodni zvezdnik
• Film je osvojil zlato palmo v Canesu
• Vatikan je film obsodil in v Francovi Španiji je bil prepovedan

Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,8 od 14 glasov Ocenite to novico!

Snemanje znamenitega prizora v fontani Trevi sredi zime je klena Švedinja Anita Ekberg prestala precej bolje kot Marcelo Mastrioanni. Pod zgornjo obleko je imel še potapljaško obleko.

	Do leta 1965 se bomo znašli v razmerah popolne izprijenosti. Kako bedno bo vse.
Transvestit v filmu

Interpretacij filma La dolce vita je mnogo; eni v njem vidijo zgodbo o sedmih grehih, drugi preprosto nesklenjeno zgodbo o neodločnem moškem, ki si želi uživanja, Vatikan pa celo zgodbo o prihodu drugega Jezusa Kristusa ...

Federico Fellini je za film prejel zlato palmo filmskega festivala v Cannesu.

La dolce vita je film o hrepenenju po načinu življenja slavnih in bogatih. Iz njega smo 'pobrali' tudi izraz paparaco kot oznako za fotografsko 'hijeno', ki zasleduje zvezdnike.

Film se začne in konča zelo svetopisemsko - s prizorom transporta kipa Jezusa Kristusa in z mrtvo ribo, kot nekakšnim opominom na usodo biblijskega Jone, ki je po 'ždenju' v ribi postal kreposten človek.

Dodaj v

Digg Facebook Del.icio.us Reddit Blog

Pol stoletja priseganja na La dolce vita

Film, ki je Federica Fellinija izstrelil med mednarodne zvezde, ki ga je Vatikan razumel kot posmehljivo parodijo o drugem Kristusovem prihodu, ki ga general Franco ni toleriral, ..., so prvič predvajali pred 50 leti.

5. februarja 1960 je bilo, ko si je izbrano rimsko občinstvo prvič ogledalo film La dolce vita, sedem zgodb o lahkotnega življenja željnem faliranem 'zaresnem' pisatelju in precej manj resnem novinarju Marcellu (Marcello Mastroianni) ali pa morda filmski niz o sedmih 'naglavnih' grehih ali pa morda celo o sedmih dneh stvarjenja (nekega novega) sveta. Po predstavi je nekdo Felliniju pljunil v obraz, neka ženska mu je v obraz vrgla obtožbo: "Italijo predajate v roke boljševikom," Fellini je v naslednji dan prejel približno 400 telegramov, ki so ga obtoževali ateizma, komunizma in izdaje, obenem pa je bil ob koncu premiere poplačan z dvajsetminutnim aplavzom in z bleščavimi kritikami.

Film, v katerem Marcella 'vleče' k bogatim dedinjam (Anouk Aimée), hollywoodskim zvezdnicam (Anita Ekberg) in k (pre)mladim lepoticam (Valeria Ciangottini), je sodil tudi Pier Paolo Pasolini. Vendar ga nikakor tudi ni obsodil: "La dolce vita je preveč pomemben, da bi o njem razpravljali na način, na katerega običajno razpravljamo o filmih. Čeprav ni tako velik kot Chaplin, Eisenstein ali Mizoguči, je Fellini nedvomno veliko bolj kot zgolj režiser avtor. Film je tako njegov in samo njegov ... Kamera se premika in izloči posamezno podobo, ko okoli vsakega predmeta posebej ustvari nekaj podobnega kot diafragmo; tako se zdi odnos med vsakim predmetom in svetom iracionalen in magičen. /.../"

Anita Ekberg strumno v ledenomrzli vodi
S Sladkim življenjem je Fellini leta 1960 osvojil tudi cansko zlato palmo, zanimivo pa je, da nobeden izmed glavnih igralcev za svoje delo pri tem filmu ni prejel vidnejše mednarodne nagrade. Če za merilo vzamemo le trud vložen v delo, bi si veliko priznanje zagotovo zaslužil vsaj Mastroianni. Predvsem zaradi znamenitega prizora v rimski fontani Trevi. Prizor, v katerem se pijani Mastroianni in zala igralka znajdeta v vodnjaku, so po pričevanju Ekbergove posneli sredi zime. in če je švedskega subpolarnega mraza vajena Ekbergova zlahka več ur stala v mrzli vodi, so morali Mastroianniju pod obleko obleči potapljaško obleko, pa se je menda še vedno tresel kot za stavo. No, proti koncu, ko je 'zmazal' že skoraj celo steklenico vodke (jo je pač tudi zaradi avtentičnosti igre moral), je bilo precej bolje.

General Franco tega ni mogel gledati
Ekbergova, ki je v filmu pravzaprav igrala kar samo sebe in je tudi kar sama napisala večino svojih vrstic, seveda ni edina lepotica v filmu. Bilo jih je kar preveč. Zaradi tega so film kot prikaz razvrata novodobnega Rima cenzurirali v več državah, v Španiji pa so ga prvič predvajali šele leta 1981; general Franco je namreč do smrti leta 1975 držal moratorij na predvajanje filma, ki naj Špancev ne bi mogel naučiti nič dobrega. No, Vatikan je bil pri sodbi filma bolj domiseln. Ni bil zgolj razvrat tisto, kar je motilo. Še veliko bolj je motila sprega tega razvrata z 'očitno religijsko konotacijo' filma. V filmu naj bi šlo za čakanje na prihod drugega Kristusa. Uvodni prizor, v katerem Marcello s svojim paparacem z imenom Paparazzi (o tem nekaj več kaj kmalu) sledi helikopterju, ki k papežu prevaža kip Jezusa Kristusa, in kateremu sledi premik pozornosti k modernemu, profanemu Rimu s fašističnim predelom EUR kot središčem dogajanja, naj bi pomenil premik idolatrije od 'pravega' Boga k bogu zabave in razvrata.

Vpliv filma La dolce vita je segel daleč prek filmskega sveta. Zaznamoval je 'terminologijo' popularne kulture. Felinesken, La dolce vita in paparaco so trije izrazi, ki so se uveljavili prav zaradi Fellinijevega filma. Beseda felinesken tako še danes v filmskem žargonu pomeni režijski pristop, ki teži k prikazovanju življenja kot bizarnega oziroma skoraj kot nečesa, kar ni 'od tega sveta'; La dolce vita ali sladko življenje je seveda tisto, kar si večina želi; paparaco pa je postal sinonim za nadležnega fotografa, 'hijeno', ki opreza za slavnimi in bogatimi prav zaradi lika fotografa Paparazza, ki v filmu spremlja novinarja Marcella.

Antijona ali gremo se naprej zabavat
Ta nesklenjena zgodba, pravzaprav niz sedmih feljtonov, se konča tako biblično simbolno, kot se začne. Čeprav sklepa ni mogoče jasno izvesti. Morsko pošast oziroma velika riba, ki jo ob koncu filma, ko se Marcello poslovi od 'najstniške umbrijske lepotice' Paole, povlečejo iz vode, bi lahko postavili v zvezo s svetopisemskim Jono. Če je Jono Bog 'reformiral' tako, da ga je za tri dni poslal v nedrje velike ribe in ga nato vrgel nazaj v svet, lahko morda groteskno bitje na obali razumemo kot trenutek za začetek 'poboljševanja' Marcella. Čeprav precej dvomimo. Marcello, ki pripomni, da ta riba bolšči, še ko je mrtva, se veliko bolj zdi kot lik, ki se je možnosti reformiranja za vedno izognil. Namesto da bi 'vstopil v ribo', gre mimo mrtve ribe in za vedno izgubi možnost, postati dober. A prav to je dolce vita.