Za vračanje prvotnega sijaja umetninam in drugim predmetom, ki so se ohranili iz preteklosti, si slikarji s posluhom za pomen dediščine pravzaprav prizadevajo že nekaj stoletij, z razvojem spomeniškovarstvene stroke je postala skrb v 20. stoletju vse bolj sistematična, že nekaj let pa inovativne instrumente metode za analize kulturne dediščine nenehno izboljšujejo znanstveniki z različnih naravoslovnih področij.
Od antične glave do renesančnih slik
Kako poteka delo restavratorjev in kako jim pri delu pomaga naravoslovna znanost, je na 1. programu TV Slovenija predstavila oddaja Podoba podobe, ki jo je pripravila Maja Bahar. Spoznati je bilo mogoče, kaj so pokazale analize dela dveh slik, ki visita v koprski stolnici, Pokol nedolžnih otrok in Predstavitev v templju renesančnega slikarja Carpaccia, zgodbo o belobrdskem grozdastem uhanu iz 9. oziroma 10. stoletja, najdenega na arheološkem najdišču Njegoševa v Ljubljani, o emonskem kipu glava Aheloja, kako multispektralna analiza, ki so jo razvili na Nacionalnem inštitutu za optiko v Firencah, pomaga pri odkrivanju risbe pod barvnimi sloji in še marsikaj drugega.
Danes so konservatorji in restavratorji soočeni zlasti s posledicami, ki jih na umetniških predmetih pusti vpliv okolja, pa tudi neprimernim starejšim predhodnim konservatorskim posegom. V izogib slednjim restavratorji danes pri svojem delu uporabljajo material, ki ne sme vplivati na izvorno umetnino, obenem pa mora biti odstranljiv in reverzibilen. O predmetih pa vestno vodijo pisno in slikovno dokumentacijo, ki bo ob morebitnih kasnejših posegih močno v pomoč, podobno, kot je to pred skoraj sedemdesetimi leti storil restavrator v dvorcu v Versaillesu in v skrivni predalček baročne mize svojim kolegom prihodnosti spravil zapis o svojem delu.