Lokalni rabelj se po letih brezdelja in pobiranja državne plače bliža upokojitvi. Zdaj želi hčeri mora poiskati moža, sebi pa naslednika. Idealnega kandidata najde v pogrebniku, ki poroči njegovo hčer in prevzame rabljevo službo ter državno mezdo, problem pa nastane, ko novi rabelj prejme ukaz za izvršitev smrtne kazni. Foto: Kinoteka
Lokalni rabelj se po letih brezdelja in pobiranja državne plače bliža upokojitvi. Zdaj želi hčeri mora poiskati moža, sebi pa naslednika. Idealnega kandidata najde v pogrebniku, ki poroči njegovo hčer in prevzame rabljevo službo ter državno mezdo, problem pa nastane, ko novi rabelj prejme ukaz za izvršitev smrtne kazni. Foto: Kinoteka
Berlanga
Film Srečni par je posnel skupaj z Juanom Antonioe Bardemom, eno ključnih figur španskega političnega filma 50. Film nekateri zgodovinarji štejejo za začetek modernega španskega filma. Film nastane v obdobju, ko Francov režim spodbuja produkcijo zgodovinskega filma, ki obuja in opeva staro slavo domovine ter prikriva »resničnost, skoraj mizerno v ekonomskem, ubogo v ideološkem, surovo v kulturnem in v političnem pogledu utišano,« kot navaja kritik Javier Angulo, predstavlja pa pikro satiro Francove gospodarske politike, ki prepleta elemente neorealizma in gledališča. Berlanga in Bardem naperita kritične osti proti potrošništvu in kruti družbenoekonomski realnosti povojne Španije. Foto: Kinoteka
V okviru Kina Karantena bodo predvajali tudi film Variola vera režiserja Gorana Markovića. Tega Zadnikar poleg književnika Borislava Pekića označuje kot pionirja književne in filmske produkcije, ki se je razmahnila v 80-ih in je obravnavala teme kužnosti. Vairola vera iz leta 1981 pripoveduje o epidemiji črnih koz po resničnem dogodku, ki je v Beogradu izbruhnil 1972. Film, ki v žanru srhljivke skriva alegorijo razpadajočega režima. Foto: Kinoteka

V filmih je izoblikoval specifično govorico med številnimi napetostmi, poleg omenjene Manu Yánez Murillo navaja še razdvojenost med ciničnim občutenjem sveta in velikim talentom, s katerim je svojim likom vdihnil nežno človeškost; med izolacijskimi težnjami – proč od modnih smernic – in določenim sozvočjem z gibanji in tokovi evropskega modernizma. Njegov filmski jezik je bil tako edinstven, da je porodil tudi poseben pridevnik »berlangovski« (»berlangiano«), ki v španskem kontekstu označuje nekaj satiričnega, kaotičnega, baročnega v svoji zborovski razsežnosti in ovitega s črnim humorjem. Režiser pa je umestitve svojega dela med različna protislovja potrjeval z lastnimi besedami, da »je dvoumnost morda tisti koncept, ki je še najbližje mojemu življenju in filmu«.
Berlanga je v vsej polnosti doživel drame prve polovice evropskega 20. stoletja. Rojen je bil leta 1921 v Valencii v meščanski družini, do razglasitve Španske republike leta 1931 pa je študiral na jezuitskem kolegiju. Med državljansko vojno (1936-1939) je začel "kultivirati svoj umetniški nemir", usmerjen v poezijo in slikarstvo, čeprav je preživel zadnje mesece boja kot bolničar v zadnji straži republikanske armade.
Sledeč svoji avanturistični žilici in v poskusu, da bi rešil očeta - republikanskega poslanca, obsojenega na smrt Francove vojske -, se je leta 1941 kot prostovoljec priključil Modri diviziji in se nekaj mesecev bojeval v Rusiji. Zase je dejal, da je bil pripadnik fašistične partije "za zabavo". "Vojna me je doletela na republikanskem ozemlju in zabavalo me je pristati na nasprotnikovi strani," so njegove besede povzeli v Slovenski kinoteki.
Kljub temu je bilo po izkustvu vojne Berlangovega spogledovanja s fašizmom konec, kar nakazuje tudi proti smrtni kazni naperjeni Rabelj (El verdugo, 1963), ki bo drevi uvedel retrospektivo. Rabelj je klasika španskega filma, ki seže dlje od silovitega nasprotovanja smrtni kazni, "saj povzema diskurz nasija, s katerim družba omejuje svobodo posameznika, in to nasilje ponazori kot eno izmed vrednot, ki jih je posameznik že ponotranjil," kot pravi španski akademik José Luis Castro de Paz. V mračni parodiji brutalnih usmrtitev Francovega režima Berlanga preseneča tudi z obilico črnega humorja na ozadju globoke moralne izpirjenosti.
Berlanga se je začel s filmom ukvarjati v 40. letih minulega stoletja. Med študijem v Madridu je spoznal Juana Antonia Bardema, eno ključnih figur španskega političnega filma 50. let, s katerim je leta 1951 posnel svoj prvi film Srečni par, ki ga mnogi štejejo za začetek modernega španskega filma. Prav ta film, ki je prav tako na sporedu retrospektive, je izrazito zaznamoval Berlangovo ustvarjalno pot.
Po besedah španskega kritika Herederja je Berlango filmska in življenjska pot vodila od "lucidnega pričevalca mračnega obdobja, v svojih začetkih senzibilnega kronista, ki je nato postal ironičen in skeptičen, pozneje prav toliko mrkogled kot razjarjen in na koncu razočaran, obupan nihilist", so sporočili iz Slovenske kinoteke.
Priznani španski režiser je umrl leta 2010, star 89 let. V enem svojih zadnjih intervjujev je oznanil: "Bolečina me ubija, ampak to, da bom umrl, me ubija še bolj."
V sklopu retrospektive bodo poleg omenjenih do 10. aprila prikazani še filmi Dobrodošli, gospod Marshall! (1978), Narodova zapuščina (1981), Placido (1983), Telica (1985) in Calabuch (1993).
Bolezenske in ljubezenske epidemije
V kinoteki ta četrtek pripravljajo še prav poseben pogovor ob 40-letnici epidemije črnih koz v nekdanji Jugoslaviji, naslovljen Kino Karantena. Udeležili se ga bodo številni strokovnjaki, med njimi dr. Katarina Keber, socialna zgodovinarka medicine, izvedenka za epidemije kuge in kolere (Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri SAZU), mag. Marjana Kos, izvedenka za epidemije črnih koz (Zgodovinski arhiv Ljubljana), dr. Alenka Kraigher, predstojnica Centra za nalezljive bolezni in okoljska tveganja (Inštitut za varovanje zdravja RS), dr. Miroslav Petrovec, specialist klinične mikrobiologije (Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani) in Dušan Rebolj, filmski publicist, izvedenec za filme o okužbah in okužbe s filmom.
Pogovor bo povezoval filozof Miha Zadnikar, ki je zapisal, da želijo razmisliti ne le o epidemiji črnih koz in drugih epidemijah, okužbah, karantenah, biološkem orožju, virusih in povezanih temah, ki filmu ponujajo široko polje obravnave, ampak tudi o kužnosti med filmi. Virusi so, kot pravi, vsaj trije. Analogno, celuloidno dediščino v zadnjih dveh desetletjih napadata digitalizacija in "vinegarji" - sindrom, ki napade neustrezno hranjene celuloidne kopije in grozi z uničenjem filmske dediščine. Drugo kužnost prepoznava v sami filmski naraciji, skozi vsebinsko podaljanje, tretja pa je okužba s kinematografijo kot tako, huda bolezen, ki ji najpogosteje pravimo kar cinefilija.
Na ta dan bosta na ogled tudi mojstrovini Variola vera Gorana Markovića (1981) in Smrt v Benetkah Luchina Viscontija (1971).