Ne le zato, ker je Sergej Loznica eden osrednjih dokumentaristov prvih desetletij novega stoletja, avtor, ki je s svojimi deli obredel vse pomembnejše festivalske dogodke in prejel številne nagrade. Tudi ne le zato, ker je eden tistih ne prav številnih cineastov, ki v vsej svoji karieri snemajo le "eno samo delo" oziroma niz variacij na središčno, ključno temo svojega opusa – pri Loznici je to delovanje skupnosti. Ne, še pomembnejše se zdi, da tako osebno kot s svojim delom nekako uteleša ideal, ki so ga vzela za svojega tudi številna sodobna družbena gibanja, predvsem tista, ki pravice človeka postavljajo pred interese nacionalnih držav in nadnacionalnih korporacij. In prav iz te perspektive se Loznica zdi naravnost idealen kandidat za festival, ki v partnerstvu s tukajšnjo izpostavo organizacije Amnesty International postavlja v središče boj za človekove pravice. Zato si oglejmo, kdo je pravzaprav ta avtor, ki ga pri nas še nismo imeli priložnosti pobliže spoznati.

O Sergeju Loznici bi lahko rekli, da je po rodu Belorus, ki je večino svojih mladih let preživel v Ukrajini, v duši pa se je imel za otroka nekdanje Sovjetske zveze in o sebi še vedno tako govori, čeprav že več kot desetletje živi v Nemčiji. Rodil se je leta 1964 v Belorusiji in tam preživel tudi večino otroštva, toda ob vstopu v najstništvo, v katerem se posameznik šele začne osebnostno oblikovati, se je z družino preselil v Ukrajino. Tam je opravil srednjo šolo, potem pa se vpisal še na univerzitetni študij uporabne matematike in nadzornih sistemov.

Čeprav je imel področje, na katerem je študiral, rad, mu ni popolnoma zadoščalo, zato se je hkrati posvečal tudi prevajanju iz japonščine. A tudi to ni čisto zapolnilo njegove potrebe po širjenju obzorij ter preučevanju družbe z različnih vidikov, med drugim njene duhovno-kulturne ustvarjalnosti. Zato se je pri 27 letih odločil za odhod v Moskvo, saj si je želel nadaljevati študij. Med možnostmi, ki so ga zanimale, so se znašla tri študijska področja: zgodovina, književnost in film. Toda odločanje med omenjenimi tremi področji ni bilo potrebno, saj je bila leta 1991, ko je Loznica stopil v prostore prestižne moskovske filmske šole VGIK, njegova usoda v trenutku odločena. To spoznanje je sledilo njegovim prvim filmskim delom oziroma konkretneje, dokumentarnemu prvencu, polurnemu filmu z naslovom Danes bomo zgradili dom, za katerega je prejel številna festivalska priznanja – od nagrade za najboljši prvenec na nacionalnem festivalu v Sočiju do nagrad za najboljši dokumentarec na festivalih v Leipzigu, Krakovu in Potsdamu. Že v njem je zastavil tisto, kar je postalo osrednje idejno zanimanje njegovega opusa – delovanje večje ali manjše skupnosti, ki sledi skupnemu cilju – hkrati pa je že tudi izluščil glavne značilnosti svojega filmskega sloga, predvsem dolge, statične kadre, ki jih je prevzel od enega svojih filmskih očetov, Sergeja Eisensteina. Sledili so filmi, kot so Življenje, jesen, Postajališče in Naselbina, če naštejemo le nekatere; v njih je nadaljeval svoje premišljevanje o človeški skupnosti – družbi, soočeni s silovitimi ekonomskimi, zgodovinskimi, socialnimi in političnimi pretresi.

A prav v teh letih je v njegovo zavest stopilo še eno, za njegovo nadaljnje ustvarjanje ključno spoznanje: namreč to, da mora tudi njegovo ustvarjanje doživeti tisto, kar je Viktor Šklovski označil z neologizmom "ostranenie" – proces, v katerem se distanciramo od nečesa domačega in ga s tem potujimo. Tako se je tudi Loznica odločil za odhod v tujino, v Nemčijo. Zavzeti je namreč hotel distanco do svoje domovine in od zunaj kritično pogledati na tisto, kar se je dogajalo v njej. Tako sta nastali edini igrani deli njegovega opusa, Moja sreča in V megli – veličastni, a tudi kritično neizprosni freski sodobne ruske družbe.

Poklon ukrajinski družbi, ki se bojuje za spremembe
Še veliko pomembnejši pa je niz njegovih dokumentarcev, filmov, kot so Blokada, Mostovi Sarajeva, Dogodek ter predvsem Maidan, ta več kot dvourni poklon ukrajinski civilni, demokratični družbi, ki se bojuje za spremembe, in hkrati njegov osebni poklon Eisensteinovi Stavki. Segej Loznica je eden najprodornejših sodobnih dokumentaristov, eden tistih, za katere je film orožje družbenega boja, zato se zdi ogled vsaj katerega izmed tokrat predstavljenih del pravzaprav nujen.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino, na 3. programu Radia Slovenija (ARS).