Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.4 od 18 glasov Ocenite to novico!
Hanna A. W. Slak
Film, nastal v produkciji Nukleus filma, je predlagan za slovenskega predstavnika, ki se bo potegoval za kandidaturo za tujejezičnega oskarja. Foto: BoBo
Rudar
Film je prepričal žirijo za celovečerce letošnjega FSF-ja, ki ga je med drugim nagradila za najboljšo režijo: "Pretresljivo zgodbo o rudarju, ki se kot neke vrste novodobna Antigona bojuje za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev, je podala z izjemno mero pripovednega občutka. Njen film odlikujejo odličen ritem, spretna dramaturška konstrukcija, učinkovita raba glasbenih vložkov in tudi delo z igralci, ki jim je brez velikih besed uspelo pokazati, da so mali posamezniki veliki ljudje." Foto: Kolosej / 2i Film
       Pravzaprav sem ravno končala fazo razvoja scenarija za neki drug projekt, ko sem prebrala članek o Mehmedaliji Aliću z naslovom Usoda. Njegova življenjska zgodba, predvsem pa njegov globoki humanizem, sta se me tako dotaknila, da sem pustila prejšnji projekt in se popolnoma posvetila Rudarju.       
Hanna A. W. Slak
Hanna A. W. Slak je diplomirala iz filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1997 se ukvarja s pisanjem scenarijev, režijo in montažo, zadnjih deset let pa živi in dela v Berlinu. Posnela je več igranih, dokumentarnih in animiranih filmov, med drugim celovečerca Slepa pega (2002) in Tea (2007); slednji je bil tisto leto tudi zmagovalec Festivala slovenskega filma. Rudar je tako njen tretji celovečerec v samostojni režiji. Foto: BoBo
       Nepopisen občutek je, ko se srečata dva velika igralca, kot recimo Leon Lučev in Boris Cavazza. To so trenutki, ko je v zraku čista substanca človečnosti.       
Rudar
"Ko je bila projekcija filma v Trbovljah, je po filmu pristopil k meni eden od Mehmedalijevih rudarskih tovarišev, ki je bil zraven ob najdbi tistega prvega ženskega čevlja. Rekel mi je, da se ga je ta prizor v filmu najbolj dotaknil, ker je tako verodostojen, da je popolnoma podoživel svojo prvo pretresenost ob tej najdbi; kot da bi se znova znašel v rudniku v tistem trenutku." Foto: Kolosej / 2i Film
Rudar
Igralec Leon Lučev, ki je prejel vesno za najboljšo glavno moško vlogo, je dejal, da mu je bila vloga Alića v navdih: "Zaprl mi je usta. Poslušal sem ga in opazoval. Je človek, ki ga sovražijo prav vsi sistemi. Zato, ker je za ceno svojega življenja pripravljen iti do konca. Vedno in povsod. Pogumen je, skoraj nemogoče ga je ustaviti. Deset takih ljudi bi lahko spremenilo svet." Foto: Kolosej / 2i Film
       Ta preprost rudar je v tistem breznu v rudniku videl nič drugega kot ljudi, ki jih morda njihovi svojci že več kot 70 let iščejo. Ideološki predznaki mu niso nič pomenili. Bil je preprosto človek, ki je v tuji bolečini prepoznal lastno bolečino.       
Hanna A. W. Slak
Režiserka je med drugim soavtorica dveh celovečernih igranih omnibusov, Desperado Tonic (2004) in Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010). Foto: BoBo
       Tisti, ki svojcev niso mogli najti in pokopati, ostanejo za vedno ujeti v trenutku smrti. Vsakdo, ki je izgubil bližnjega, ve, kako neznosen je ta trenutek. Za večino nas se potem začne žalovanje, ki se nekoč tudi konča. Za tiste pa, ki svojih niso našli, se žalovanje nikoli ne začne, ujeti ostanejo v tistem neznosnem trenutku umiranja, njihova življenja so kot zakleta.       
Rudar
Jure Henigman v vlogi osrednjega negativca, direktorja, ki je odločen, da bo vse skupaj pometel pod preprogo in dobil "nevtralno" poročilo, kakršnega je hotel. Jure Henigman je menda vztrajal pri tem, da mora biti njegov lik svetlolas. Foto: Kinodvor
Hanna A. W. Slak
Slakova se spominja, da jo je vest o Hudi Jami "doletela" leta 2009, ko je Mehmedalija predrl pregrado v Barbara rovu in se dokopal do prvih ljudi. "Čeprav me je tema šokirala, tedaj nisem čutila, da bi se želela z njo ukvarjati. Pravzaprav sem želela čim prej vse pozabiti, ker je bilo enostavno pregrozno," je priznala po predpremieri svojega filma v Portorožu. Foto: BoBo
Rudar
Prvo festivalsko gostovanje Rudarja v tujini bo na Varšavskem filmskem festivalu, ki poteka med 13. in 22. oktobrom. Foto: Kinodvor

Rudar: prometejski lik, ki išče pot iz zgodovinske slepe ulice

Intervju s Hanno A. W. Slak, režiserko filma Rudar
10. oktober 2017 ob 07:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Zgodba je objektivna zato, ker se ne dela, da to je," je o Rudarju, letošnjem slovenskem kandidatu za tujejezičnega oskarja, povedala režiserka Hanna A. W. Slak. S tremi vesnami nagrajena drama je zgodba o "malem človeku" in njegovem velikem dejanju, prometejskem prižiganju luči v temi kolektivne travme.

Najpomembnejša stvar, ki jo morate vedeti o filmu Rudar, je to, da to ni zgodba o povojnih pobojih in še manj zgodba, ki bi se do te tematike skušala ideološko opredeljevati. Tretji celovečerec Hanne A. W. Slak je očitno zastavljen kot pripoved o rudarski družini, kot resnična zgodba Mehmedalije Alića (v filmu ima, tako kot sama lokacija Hude Jame, rahlo spremenjeno ime), ki preplete tri temna poglava zgodovine prostora, v katerem živimo - problematiki povojnih pobojev in izbrisanih ter tragedijo v Srebrenici.

Slovenski prostor je majhen, se zaveda Slakova, in vsak mednarodni uspeh ima v njem toliko večjo težo. Zato se je razveselila vesti, da je Rudar slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja - obenem pa poudarja, da je film posnela predvsem za domače občinstvo in zato, da "posveti luč v temo", saj bo šele "razgaljena" zgodba izgubila del svoje razgaljenosti in morda nehala preganjati slovensko družbo. Več pa v spodnjem intervjuju.

V zahvalnem govoru na FSF-ju ste posebej poudarili delo režiserk, ki so prišle pred vami, denimo Maje Weiss, in izrazili željo, da bi si prihodnje generacije lažje utirale pot v industriji. Dejstvo je, da so v prvi poosamosvojitveni generaciji "razcveta" slovenskega filma ustvarjali moški (Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole ...); Varuh meje (r. Maja Weiss) in vaša Slepa pega sta izšla šele leta 2002. Je odsotnost ženskih glasov v slovenskem filmu po vašem mnenju opazna in pomenljiva? Zakaj je do nje sploh prišlo?
Ne bi rekla, da gre za odsotnost ženskih glasov. Režiserke smo v slovenskem filmskem prostoru prav tako številne kot režiserji. Dejstvo pa je, da se je do zdaj uspelo prebiti samo eni na generacijo. Upam, da bo naslednja generacija to presegla. Čeprav nas je bilo na filmski akademiji enako število, so po končanem študiju režiserke uspevale pridobiti financiranje večinoma za kratke, dokumentarne, televizijske filme, torej za projekte, ki so finančno manj zahtevni in manj tvegani. Podoben pojav opazujemo v vsej Evropi. Celovečerni igrani film, ki je najdražja in najbolj prestižna filmska forma, je ostajal domena režiserjev. Ob tem je prihajalo do izgube talentov in potenciala celih generacij. Zakaj je tako, ni vedno lahko ugotoviti, najbrž gre predvsem za strahove tistih, ki odločajo o financiranju in se, zavestno ali tudi ne, bojijo zaupati odgovornost za večje projekte režiserkam. Zato je v Evropi vse več govora o kvotah, ki bi tovrstne napake v sistemu odpravile.

So avtorice v slovenskem filmu deležne drugačne obravnave in meril kot njihovi moški kolegi? Se vam zdi, da je na filmih avtoric večji pritisk, da se dobro odrežejo pri kritikih in gledalcih? Če uglednemu režiserju nov film "spodleti", se iz tega po navadi ne delajo posplošujoči sklepi.
Mislim, da je tako kritikom kot gledalcem vseeno, ali je film delo režiserja ali režiserke, pomembnejše so jim druge stvari, dramaturgija filma, igralci, estetika. Tu po moje ni dvojnih meril. Ta se pojavljajo bolj pri izbiri projektov in odločitvah za financiranje, torej v profesionalnih krogih.

Odraščali ste tako rekoč v poslu: oba vaša starša sta priznana filmska ustvarjalca. Pa vseeno niste takoj odšli po njunih stopinjah: vpisali ste študij primerjalne književnosti.
Od otroštva sem si želela postati pisateljica, objavljala sem kratke zgodbe in pesmi, po gimnaziji sem vpisala primerjalno književnost. Literarna teorija in zgodovina sta me sicer fascinirali – in me še vedno – ampak zelo hitro sem na Filozofski fakulteti ugotovila, da mi manjka ustvarjalnih izzivov. Želela sem si pripovedovati zgodbe. Zato sem vzporedno vpisala filmsko režijo na AGRFT. Starše je moja odločitev takrat zelo presenetila, čeprav sem, kot pravite, odraščala s filmom in ob filmu.

Med vašim prejšnjim igranim celovečercem in Rudarjem je minilo deset let. Je to zato, ker vas pred Rudarjem nobena zgodba ni dovolj pritegnila? Ali pa financiranje projekta in priprave preprosto vzamejo toliko časa?
Pravzaprav sem ravno končala fazo razvoja scenarija za neki drug projekt, ko sem prebrala članek o Mehmedaliji Aliću z naslovom Usoda. Njegova življenjska zgodba, predvsem pa njegov globoki humanizem, sta se me tako dotaknila, da sem pustila prejšnji projekt in se popolnoma posvetila Rudarju. Rudar pa je potreboval svoj čas. Prvi dve leti sem posvetila temeljitim raziskavam, kar je pomenilo ne samo proučevanje literature in dokumentov, ampak tudi in predvsem druženje z Alićevimi, potovanja v Srebrenico in v rojstni kraj Mehmedalije Alića, večkrat smo bili skupaj na dženazi v Potočarih, bili smo v rudniku. Vzporedno je nastajala avtobiografija Nihče.

Vemo, da ste nacenarij spisali in potem film posneli po predlogi življenjske zgodbe Mehmedalije Alića, torej po resničnih dogodkih. Je bil projekt v kakšni fazi predprodukcije zamišljen kot dokumentarec, glede na to, da ste tudi dokumentaristka?
Že od samega začetka sem vedela, da mora po zgodbi Mehmedalije Alića nastati celovečerni igrani film. Razlogov za to je več. Predvsem gre za filmsko zgodbo in za filmskega junaka mitoloških razsežnosti; v njegovi zgodbi zvenijo veliki miti človeštva, potovanje v podzemlje, boj za pravico, za pokop mrtvih, vnašanje luči v temo kljub smrtonosnim preprekam. Resnični rudar Mehmedalija in tudi filmski lik Alija sta nekakšna Antigona/Orfej/Prometej v eni osebi. Hkrati pa je to sodobna zgodba o dostojanstvu delavskega razreda. Mehmedalijeva zgodba, njegova življenjska filozofija je nekakšen ključ našega časa. Poleg tega se mi je zdelo, da je okoli ozadja te zgodbe, torej vsega, kar se nanaša na odkrivanje posledic povojnih pobojev, že dovolj ugibanj in teorij.

Zanimal me je predvsem ta človek v svoji človečnosti, njegov pogum, njegova notranja moč, njegova neomajna vera v človeštvo in v lastno odgovornost do ljudi, do resnice, do zgodovine. Tudi nisem želela še bolj izpostavljati družine Alić, ki so jo mediji takrat prikazovali kot nekakšen simbol nesreče, bolečine in tragedije, v resnici pa so veseli, pozitivni ljudje, delavska družina, ki je doživela hude, a tudi lepe stvari. Pa tudi: ta del njihove zgodbe, ki je za vse nas najpomembnejši in najbolj dragocen, torej Mehmedalijevo iskanje resnice v rudniku, vzporedno pa njegovo notranje iskanje izhoda zase in za vse nas, ta del zgodbe je bil takrat, ko smo se srečali, že končan. Mehmedalija in njegova družina so svoje veliko delo za vse nas opravili. Ni bila njihova naloga pripeljati to zgodbo k nam. Mi smo bili na vrsti, da jim pridemo naproti.

Vlogo ste imeli tudi pri tem, da je sploh izšla knjiga Nihče, po kateri je bil pozneje film posnet. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da ta zgodba pride med ljudi? Zaradi njene globlje resnice, ki sega onkraj delitve po političnih opcijah na leve in desne? Ali pa tudi zato, da bi družina Alić laže doživela neko pomiritev s tem, kar se je zgodilo?
Oboje. Mehmedalija je v našo najglobljo temo vnesel prvo lučko. Ampak tam je ostal popolnoma sam. Njegov glas je bil za vse nas tako zelo pomemben, to je bil prvi človeški glas v tej ideološko z vseh strani zlorabljani témi. Ampak nihče ga ni slišal. Prvi, ki mu je prišel naproti, je bil novinar Dela Boštjan Videmšek, ki je razumel pomen njegove zgodbe, o Mehmedaliji je napisal članek z naslovom Usoda. Potem sem prišla jaz, nastala je Mehmedalijeva avtobiografija NIHČE, prišli so bralci. Z vsakim novim človekom, ki razume in sliši Mehmedalijev glas, se ta glas jača in krepi se naša sposobnost soočiti se z resnico in se na ta način osvoboditi travm preteklosti, kar je nujno za našo prihodnost. To je zdaj naš skupni glas, ki se postavlja po robu zlorabam in čustveni manipulaciji. Nastal je film, zdaj so na vrsti gledalci; z vsakim gledalcem se ta veriga nadaljuje.

Kakšen epilog je zgodba za Mehmedalijo Alića sploh imela? Ker se je tako neutrudno zavzemal za izkop in identifikacijo, so ga tik pred upokojitvijo odpustili, izvemo v filmu. Obenem pa se zdi, da ste se v filmu zavestno osredotočili na optimističen, vitalističen konec, ki nakaže svetlobo na koncu temnega obdobja.
Film je linearna, logična dramaturška struktura, je fikcija, je zgodba, ki se začne in konča. No, na neki način se tudi film ne konča, ampak teče naprej v gledalcu, v tem, kar odnese s seboj v svoje življenje. Ampak to je že filozofija ... Film se torej izteče, življenje pa se nadaljuje, naproti prihajajo novi izzivi, nizajo se nova poglavja. Vsekakor je v Mehmedalijevem življenju zdaj veliko več svetlobe kot takrat, ko smo se spoznali in ko je verjetno prispel na najtemnejšo točko svoje usode; vendar gre tudi za nekoga, ki svetlobo nosi v sebi in se vedno znova dvigne z močjo lastne volje in poguma. To zveni malo abstraktno, ampak razumel me bo vsak, ki je prebral njegovo avtobiografijo Nihče. Ta knjiga je neke vrste humanistični manifest. Zelo jo priporočam v branje.

Jasno je, da je tema povojnih pobojev in t. i. sprave v slovenski družbi vse prej kot neka pokopana zgodovina, daljna preteklost. Nazadnje smo bili temu priča ob odprtju spomenika na Kongresnem trgu. Vas je bilo zato te tematike kaj strah? Obstajala je možnost, da ljudje ne bi niti hoteli prisluhniti temu, kar v resnici hočete povedati, in bi film preglasili s truščem političnih debat.
Mislim, da so trušča političnih debat že vsi siti. Razen tistih, ki se okoriščajo z njim ... Ta film, ta zgodba končno ponuja nekakšno drugačno možnost soočanja s to problematiko. Ne gradi na strahu, grozi in krivdi, temveč na pogumu in človečnosti. Gre za iskanje izhoda, gre za iskanje luči in katarze. Mene se je Mehmedalijeva zgodba ravno zato tako globoko dotaknila, ker sem potrebovala ta ključ, ki ga je on našel. Verjamem, da nisem edina.

Ključen element zgodbe je navezava na tragedijo v Srebrenici in pa Alijeva lastna travma, dejstvo, da je bil po spletu okoliščin edini preživeli iz svoje vasi. Barbarin rov tako postane nadnacionalna, obča zgodba o tem, da je človekova pravica, da pokoplje svoje mrtve. Za to se je zavzemala že Antigona.
Antigono sem prvič razumela, ko sem se začela ukvarjati s Srebrenico. Ampak ta globoka obveza, dolžnost, potreba pokopati umrle – to je nekaj, kar ni značilno samo za našo kulturo, je značilno za vse kulture, ne glede na to, kako dojemajo pokop. Tisti, ki svojcev niso mogli najti in pokopati, ostanejo za vedno ujeti v trenutku smrti. Vsakdo, ki je izgubil bližnjega, ve, kako neznosen je ta trenutek. Za večino nas se potem začne žalovanje, ki se nekoč tudi konča. Za tiste pa, ki svojih niso našli, se žalovanje nikoli ne začne, ujeti ostanejo v tistem neznosnem trenutku umiranja, njihova življenja so kot zakleta. Poleg tega vedno ostaja tisto najbolj grozljivo – upanje, da so mogoče, po nekem čudežu, le preživeli, izgubili spomin, ostali v ujetništvu ... To so pogrešane osebe. Šele, ko so njihovi posmrtni ostanki identificirani in jih lahko pokopljejo, njihovi svojci stopijo prvi korak proti iskanju lastnega miru. Mehmedalija je v srebreniškem genocidu izgubil dva brata. Njuni posmrtni ostanki so bili najdeni in identificirani šele po 15 in po 21 letih iskanja, torej leta 2010 in 2016. V letih 2007—2009, ko je potekalo izkopavanje v rudniku, sta bila oba še vedno – in že 14 let - pogrešana. Tako je ta preprost rudar v tistem breznu v rudniku videl nič drugega kot ljudi, ki jih morda njihovi svojci že več kot 70 let iščejo. Ideološki predznaki mu niso nič pomenili. Bil je preprosto človek, ki je v tuji bolečini prepoznal lastno bolečino.

Obenem pa je to seveda zgodba o družbi, v tem primeru slovenski družbi, ki je pod preprogo pometla zgodovino, s katero se ni hotela soočiti. Na vsakogar, ki vede ali nevede podreza v ta tabu, se zlije neverjeten gnev. A zdi se, da tudi na to družbo ne gledate brez razumevanja.
Svojo nacionalno identiteto smo med drugim močno gradili na dediščini partizanskega osvobodilnega boja in humanističnih vrednot, ki so bile njegovo gonilo: bratstvo, svoboda, enakopravnost. Te vrednote so tako pomembne, tako ključne za vse nas. In vendar moramo ravno v imenu teh vrednot in vseh tistih, ki so izgubili življenje v boju za družbo, kjer bi prevladale, tudi mi zbrati pogum in moč, da se soočimo z resnico in gradimo prihodnost na trdnih temeljih: za družbo, kjer bodo te vrednote prevladale. Mehmedalijeva zgodba je pri tem kot nekakšna rudarska lučka, ki nam kaže pot; ne moremo se izgubiti, če sledimo notranjemu občutku za resnico, človečnost in pravičnost.

Velike zasluge za to, da film učinkuje, tako kot učinkuje, ima seveda Leon Lučev v glavni vlogi. Vemo, da je eden najboljših igralcev v regiji, in posledično najbrž eden najbolj iskanih. Ga je bilo težko zvabiti v ekipo? Ste vedeli že od samega začetka, da hočete za vlogo Alije prav njega? Iz zahvalnega govora, ki ga je posnel za FSF, je bilo jasno, koliko mu vloga in priznanje pomenita.
Leonu smo poslali v branje scenarij. Ker se je videl v vlogi Alije, je privolil, da pride na poskusno snemanje. Pogovorila sva se o liku, posnela nekaj poskusnih prizorov, zaupal mi je nekaj epizod iz lastnega življenja. Lik Alije, Mehmedalija kot človek in Leon kot človek imajo veliko skupnega. Predvsem to neko notranjo moč, človeško toplino, ki izvira iz njihovih življenjskih izkušenj in iz načina, na kakšen so se spopadli z izzivi. Ta lik mu je bil pisan na kožo ... Morda je zato na premieri filma v Ljubljani na vprašanje, kako se je pripravljal na vlogo Alije, odvrnil: pripravljal sem se 45 let – torej vse življenje.

Lučev je po rodu Hrvat – tukaj pa je moral igrati priseljenca, ki (zunaj družinskega kroga) govori neko zelo specifično slovenščino z bosanskimi primesmi. Kakšne vrste jezikovne priprave so bile potrebne, da zveni tako avtentično?
Imeli smo lektorico za slovenski jezik, a njena naloga je bila, da Leona nauči jezika bošnjaških priseljencev, ne pogovorne slovenščine. Iskali smo izraze, ki iz bošnjaškega jezika prehajajo v slovenski, in obratno, slovenske izraze, ki se preselijo v pogovorni bošnjaški jezik migrantov.

Igralsko je film v resnici zelo pisan. V njem je mednarodna avtoriteta, Lučev, pa slovenska ikona Cavazza, Zala Djurić Ribić, ki jo poznajo mladi, med rudarji opazimo, recimo, Borisa Petkovića itd. Ste res vloge rudarjev razdelili med resnične rudarje? Je delo z naturščiki in profesionalci na istem snemanju še dodaten izziv?
Seveda je razlika delati z naturščiki, z otroki ali pa s tako izkušenimi igralci, kot je, recimo, Leon ali Boris Cavazza. Vendar vseeno, gre za delo z ljudmi, delaš s človekom. Naše delo je po svoji naravi zelo intimno. Človeka moraš začutiti, se srečati z njim, mu priti nasproti, dovoliti, da pride sam nekaj korakov proti tebi. Enako velja za odnose med igralci samimi. Je pa res, da je nepopisen občutek, ko se srečata dva velika igralca, kot recimo Leon Lučev in Boris Cavazza. To so trenutki, ko je v zraku čista substanca človečnosti.

Kaj je bil največji izziv snemanja o tehnični plati? Predstavljam si, da mora biti snemanje v rovu zahtevno, vsaj kar se tiče osvetljave in prostorske stiske.
Seveda je bilo snemanje v rudniku zahtevno, a ravno zato je bilo tudi zanimiv izziv. Na srečo so filmske ekipe sestavljene iz ljudi, ki imajo radi izzive in so zelo iznajdljivi. Predvsem kar se tiče scenografije, luči in scenske tehnike je bilo na snemanju nekaj genialnih rešitev. Tu se je zelo izkazal zlasti scenograf Marco Juratovec s svojo ekipo.

Vizualno je film precej minimalističen. Niste se odločili za nazoren, spektakularen prikaz Alijeve najdbe. Ves čas je v ospredju on s svojimi reakcijami. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
V središču filma je lik rudarja in njegova napeta, pogumna pot skozi temo. Mislim, da film drži gledalca od začetka do konca prikovanega pred zaslon ravno zato, ker je tako blizu glavnemu liku, njegovi ranljivosti in človečnosti. Naš cilj je bil uporabljati filmska sredstva na ta način, da vedno ostanemo predvsem povezani z glavnim likom, da smo tako rekoč z njim tam v rudniku, da dihamo, čutimo, se gibamo z njim.

Filmski kritik Denis Valič vam "očita" vizualno asociacijo na žrtve nacističnega holokavsta (s posnetki čevljev in odrezanih las), češ da take vzporednice "niso korektne". Je to resnično motiv, ki ste ga skušali vpeljati v film?
Zanimivo, te kritike ne poznam, mi pa nikoli ni prišlo na misel, da bi kdo lahko povlekel takšno vzporednico. Morda zato, ker sem imela pred očmi ves čas težavno vzporednico med Srebrenico in Hudo Jamo, s katero se je bilo pač treba spopasti, kar ni bilo enostavno, saj gre za časovno, prostorsko in ideološko oddaljene dogodke. Ampak te vzporednice nisem povlekla jaz, povlekli sta jo Mehmedalijevo življenje in njegovo razmišljanje o lastni usodi in je neločljiv del njegove zgodbe.

Kar se tiče detajlov v filmu, smo se trudili čim bolj verodostojno reproducirati Mehmedalijevo pripoved glede na njegove fotografije in skice. Na srečo je svoje delo v rudniku zelo skrbno fotografiral, tako da smo imeli dovolj materiala, na katerega smo se lahko oprli.

Ko je bila projekcija filma v Trbovljah, je po filmu pristopil k meni eden od Mehmedalijevih rudarskih tovarišev, ki je bil zraven ob najdbi tistega prvega ženskega čevlja. Rekel mi je, da se ga je ta prizor v filmu najbolj dotaknil, ker je tako verodostojen, da je popolnoma podoživel svojo prvo pretresenost ob tej najdbi; kot da bi se znova znašel v rudniku v tistem trenutku.

Očitno je pač tako, da množični poboji ljudi, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se zgodijo, puščajo podobne sledi; ne samo materialne sledi, ampak tudi nevidne sledi v družbi.

Rudar je letošnji slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Vemo, da Slovenci nimamo sredstev in zvez za lobiranje, ki je najbrž nujno za veliki oskarjevski met, verjetno pa je to dobra spodbuda za mednarodno distribucijo. Obstajajo že kakšni dogovori za distribucijo v tujini, onkraj festivalskih gostovanj?
Rudar bo svojo mednarodno pot začel v tekmovalnem sporedu Varšavskega festivala. Potem bomo lažje presodili, kakšen je mednarodni potencial filma. Moram pa reči, da je ta film predvsem namenjen domačim gledalcem, to je naša zgodba, naš film. Nisem poskušala razlagati in opisovati naše zgodovine in naših kulturnih specifik na način, ki bi film približal mednarodnemu občinstvu. Moj cilj je bil poiskati izhod iz zgodovinske slepe ulice, poiskati ključ v naši sedanjosti, poiskati varen prehod v prihodnost. Za nas.

Ana Jurc

A. J.
Prijavi napako
Komentarji
Le Courage
# 10.10.2017 ob 13:09
Jaz nimam nic s povojnimi poboji zato takih bedastih filmov, ki bi mi naj vzbujali slabo vest, ne gledam. Kljub temu, da ga nisem gledal IMBD ocena 1 od 10.

Potem predvidevam, da se teh tvojih načel vestno držiš in daš vsakemu zgodovinskemu filmu oceno 1, ker z njihovo tematiko tako ali tako nimaš nič opraviti?
asap
# 10.10.2017 ob 07:54
Ne razumem, da noben novinar pošteno ne napiše, da je Rudar slovenski predstavnik za oskarja zato, ker je bil edini film, ki je bil prijavljen. Torej, izbora sploh ni bilo in zato ne gre za nikakršen dosežek. Je res tako težko povedati resnico - sploh, če se nanjo v filmu sklicuješ?
Disfenocingul
# 10.10.2017 ob 09:13
Kaj pa judovska skupnost meni o tem filmu?
sweetcaroline
# 10.10.2017 ob 09:10
Ta film bo imel vpliv na odraščajočo mladinoo, ki ne bere zgodovinskih knjig.
Smo pa Slovenci posneli 1. alt-right film. Vsaj nekaj.
Disfenocingul
# 10.10.2017 ob 08:49
Aha. Film o ubogih ustaših in zlobnih partizanih. Zanimivo!
Me zanima, kako bi svetovna javnost reagirala, če bi kaj podobnega posneli v Franciji.
MitjaM
# 10.10.2017 ob 08:59
Ta film moramo gledati v širši perspektivi porasta skrajno-desnega revizionizma v sodobnem času.
Film ne prikazuje, da so v rudniku ostanki ustašev in domobrancev, ki so se z orožjem postavili na stran Hitlerjeve genocidalne politike, ampak se jih prikazuje kot mučeniške žrteve, ki so branile krščansko Evropo pred ''judeo-boljševiško zaroto''.
S takimi ''umetninami'' se kuje teren za ponovni vzpon skrajne desnice, da briše meje med dobrim in zlim, oz. da zlo prikazuje kot žrtev.
Se potem lahko čudimo raznim Breivikom, AfD, Nacionalnim Frontam, Orbanu, Kaczynskemu in podobnim? Seveda ne. Takšni filmi v javnosti ustvarjajo vtis,
da je v 2. svetovni vojni zmagala napačna stran.

Sramota!
Pelegrinka
# 10.10.2017 ob 14:59
Res bi bilo bolje, da bi si film najprej ogledali in potem razpravljali o njem. Ravno to je bistvo tega filma, da pripoveduje zgodbo o človeku, ki je pač našel, kar je našel in kaj se je mu je potem dogajalo. Film ne moralizira, ne obstoja, ne sovraži in se ne postavlja na nobeno stran. Samo pripoveduje svojo zgodbo. Kot pripoveduje svojo zgodbo tudi Alićeva knjiga. Prebrala sem si knjigo, si ogledala film, poznam avtorja, živim v Zasavju in sta se me film in knjiga globoko čustveno dotaknila.
Pelegrinka
# 10.10.2017 ob 11:13
Odličen film. V Sloveniji seveda ne bo gledljiv, ker se hodi v kino gledat le akcije in abotnosti ala Hostar, v tujini pa mu privoščim uspešen prodor. Z vsem spoštovanjem filmskim avtorjem, predvsem pa Mehmedaliju Aliću.
Tugomer1000
# 10.10.2017 ob 13:59
prvi vrsti poklon delavskemu razredu, ki kljub ponižanju in šikaniranju še vedno uspe ohraniti humanost in vztraja pri boju za boljši jutri.

Mhm, tako so to pravili v 30-ih letih 20. stoletja.
Vid Šteh
# 10.10.2017 ob 12:03
Za razliko od večine komentatorjev smo nekateri film celo videli in lahko rečem, da je zelo dober. Odlično odigran, lepo posnet, niti malo razvlečen in dolgočasen, predvsem pa do občutljive teme povojnih pobojev pristopa na zelo zrel in odgovoren način. Najbolj me je presenetilo to, da film niti ni toliko zgodba o povojnih pobojih, ampak v prvi vrsti poklon delavskemu razredu, ki kljub ponižanju in šikaniranju še vedno uspe ohraniti humanost in vztraja pri boju za boljši jutri.

Ne bom lagal, če rečem, da sem bil na začetku skeptičen, kako bo zadeva izpadla, ampak za moje pojme je film svoje delo opravil nad pričakovanji.
Tugomer1000
# 10.10.2017 ob 08:47
Ta film reproducira znano katoliško vizuro polpretekle zgodovine, po kateri nas je med 2. svetovno vojno okupirala sovjetska zveza, Nemci in Italijani pa so posredovali iz humanitarnih razlogov.
To je treba povedati, da gre za catholic fiction, ne pa za kaj resno zgodvinskega.

Sploh v današnjih časih, ko se po spletu razrašča revizionizem nacizma in podobno, take vsebine ne bi smeli jemati tako ne-kritično. Kaj šele, da bi jih promovirali.
pepe 2
# 10.10.2017 ob 13:31
Eno je zgodba, scenarij , igra.
Nekaj popolnoma drugega pa umeščanje filma v zgodovino. Nikoli ni bila skrivnost, da je Huda jama počivališče pobitih/justificiranih. vendar se je ob odpiranju ustvaril politični spektakel ob hkratnem sprenevedanju.
V zgodbi o pobitih/justificiranh je zanimivo, da kar nekaj držav in predvsem društev "navija" o odstotkih in količini njihovih, vendar v nasprotju s tradicijo, da za svoje padle vojake po koncu vojne; kar ni enako s prenehanjem bojev"poskrbi za svoje z pokompom v dršavi smrti ali v domovini. Ta okostja pa nam prepuščajo, za notranje obračunavanje in pokop, potem pa bodo hodili k nam na bošjo pot.
mr. pp
# 10.10.2017 ob 14:23
Film bom pogledal in potem komentiral. Bi pa le opozoril da dejstvo, da niso vse stvari črno bele. Nekateri tako prisegate na zgodovino, a pozabljate, da vsi pobiti in pometani v jaške niso bili krivi sodelovanja z okupatorji. Veliko jih je bilo le "krivih" nesodelovanja s komunisti...
rancid
# 10.10.2017 ob 16:03
Ne vem kateri film ste gledali ampak Rudar je predvsem povprečen film z zmedenim političnim in humanističnim sporočilom. Igra je na splošno slaba z izjemo glavnega protagonista in nekaj stranskih vlog. Liki so dokaj enoplastni, nekateri pretirano karikirani in klišejski. Direktorju fotografije gre čestitati za posnetke v rovu. Ostalo pa je predvsem povprečno in na prvo žogo. Včasih se resničnih dogodkov ne da tako enostavno prenesti na filmski medij. Za to sta potrebna dobro prirejen scenarij in pogumna režija, v nasprotnem primeru celo resnična dejstva izpadejo nadvse fiktivna.
Disfenocingul
# 10.10.2017 ob 14:33
Nekateri tako prisegate na zgodovino, a pozabljate, da vsi pobiti in pometani v jaške niso bili krivi sodelovanja z okupatorji. Veliko jih je bilo le "krivih" nesodelovanja s komunisti...

Ravno to je velika nevarnost zgodovinskih fikcij, kot je Rudar, da stvari ne podajajo v kontekst.
Tako pa podajajo novodobno alt-right interpretacijo, da se je v 2. svetovni vojni šlo za boj proti komunizmu, ne pa morda proti okupatorju.
Tugomer1000
# 10.10.2017 ob 13:58
Seveda namen filma ni pripovedovati zgodovino, ampak opravičevati politično opcijo, ki ji pripada avtor.
Za realno zgodovino na to temo je pa na youtube dober dokumentarec: Bog in Hrvati - Vatikanov holokavst.
zelda
# 10.10.2017 ob 12:22
Moj poklon Hanni Slak za film, ki ima odlično zgodbo, narejen je za moje pojme perfektno, sploh tiste scene Alića v rovu, ko se spusti v neznano privezano na vrv, ima cel kup pretanjenih odtenkov, ki se gledalca dotaknejo, zgodba zakopanih živih mrtvecev pa se postopoma riše v ozadju. Vid Šteh je lepo napisal. Za začetek si film oglejte, potem pa komentirajte. Pravi slovenski triler, ki bo v tujini požel veliko zanimanja, v to sem prepričana. Mogoče pride celo med pet nominirancev. Skratka, Hanna Slak, odlično!
MitjaM
# 10.10.2017 ob 11:29
Upam, da bo ta Mehmedalija kdaj spoznal, da so se grozote v balkanskih vojnah dogajale ravno na podlagi takšnih zgodovinskih fikcij, kot jih sedaj raznaša on.
hepan
# 10.10.2017 ob 09:06
Jaz nimam nic s povojnimi poboji zato takih bedastih filmov, ki bi mi naj vzbujali slabo vest, ne gledam. Kljub temu, da ga nisem gledal IMBD ocena 1 od 10.
TOZD
# 10.10.2017 ob 08:32
V naših razmerah je Mehmedalija petelin, ki je prezgodaj zapel. Mitologija o črno-beli polpretekli zgodovini je med ljudi zakoreninjena bolj globoko kot empatija in sposobnost vživljanja v usodo posameznika v vojnem času. Če zaradi ničesar drugega, potem samo iz tega razloga film pri nas ne bo uspešen.
Lovec
# 10.10.2017 ob 11:29
Upam, da ni posnet in sponzorinan film z namenom, da je s tem filmom tudi končana zgodba Hude Jame.
Če gre dojemati povezljivost z dejansko Hudo Jamo na nivoju filozofije in abstrakcije, se sprašujem zakaj Huda Jama.
Iskati skupnega imenovalaca in sporočila v Hudi Jami, Srebernici in Izbrisanimi je zavajanje.
Kazalo