Ideja je bila narediti komedijo na temo sedanjega sveta. Gre torej za temo tajkunskih zgodb, ki v realnosti dosegajo absurdne dimenzije. V realnosti bi bile neizmerno smešne, če njihove posledice ne bi bile tako žalostne. Foto: Bobo
Ideja je bila narediti komedijo na temo sedanjega sveta. Gre torej za temo tajkunskih zgodb, ki v realnosti dosegajo absurdne dimenzije. V realnosti bi bile neizmerno smešne, če njihove posledice ne bi bile tako žalostne. Foto: Bobo
Avtošola pripoveduje zgodbo iz sodobnega življenja. Novopečeni tajkun Robert se brez pomislekov polasti zemljišča, na katerem namerava zgraditi sodobni nakupovalni center.
Avtošola pripoveduje zgodbo iz sodobnega življenja. Novopečeni tajkun Robert se brez pomislekov polasti zemljišča, na katerem namerava zgraditi sodobni nakupovalni center. Foto: Željko Ivančič
"Mater, je napet'!" - "Ful!" Tako Lija in Jože, ko sta na lovu za dokazi. Kakšnimi?
"Mater, je napet'!" - "Ful!" Tako Lija in Jože, ko sta na lovu za dokazi. Kakšnimi?Odgovor na to pa najdete od jutri v kinu. Foto: Željko Ivančič
Janez Burger
'Sicer pa, ljudje nikoli nismo zadovoljni s tem, kar imamo, in se nam vedno zdi, da je nečesa preveč ali premalo. Ne ukvarjamo pa se z bistvom. To pa je zmeraj večji razpad družbe, sistemski razkol med na hitro obogatelimi kriminalci in na hitro osiromašenimi drugimi.' Foto: Bobo
Janez Burger
'Gre za to, da nekaj dobiš od ljudi, ki jim je film všeč, ker se jim zdi film pomemben ... Seveda je vsako nagrado lepo prejeti, ne delaš pa filmov zaradi nagrad.' Foto: Željko Stevanič
Avtošola
V filmu igrajo Gregor Čušin (Jože), Maruša Majer (Lija), Vesna Pernarčič (Ema), Ivo Ban (Stane), Matjaž Tribušon (Robert), Vlado Novak (Foter), Vladimir Vlaškalić (Rudi), Gregor Zorc (Peter), Luka Cimprič (Pavle) in drugi. Foto: Željko Stevanić
Avtošola
Z Avtošolo se režiser umika od od svoje siceršnje estetike in art film zamenja za parodijo. Foto: Željko Stevanić

Televizija Slovenija je bila tista, ki mu je s ponudbo za ustvarjanje prvega "večjega" filma omogočila izstop iz anonimnosti. Film se je imenoval V leru. In Televizija Slovenija je tista, ki ga je povabila k sodelovanju njegovega trenutno zadnjega filma – Avtošola. Čeprav gre za zgodbo iz sodobnega življenja, za zgodbo, v kateri se novopečeni tajkun Robert brez pomislekov polasti zemljišča, na katerem namerava zgraditi sodobni nakupovalni center, pri tem pa mu težave dela že tam stoječa avtošola, ob tem še hči Lija, ki zavzeto obiskuje ravno to nesrečno avtošolo, se vzporednice s filmom V leru ponujajo kar same: spet smo v avtu. Ja, kot, da bi bil pogled skozi vetrobransko steklo kaj drugačen, morda prijaznejši. Kot da bi nas to isto vetrobranskio steklo ščitilo pred zunanjimi vplivi, pred zunanjim svetom. Kot da smo zares varni le v avtu. Tam zunaj pa se dogaja zlo. Brezobzirno zlo. Pogoltnost in požrešnost.

Igralca Vesna Pernarčič in Gregor Čušin, ki nastopata v Burgerjevem filmu Avtošola, bosta gostja oddaje Vikend paket, ki bo na sporedu v soboto ob 17.20, na TV SLO 1. Vabljeni k ogledu.

Film Avtošola prihaja po nocojšnji premieri na reden spored kinematografov. Vabljeni k branju pogovora z režiserjem.


Sediva v Kinoteki, kjer se je vse skupaj začelo. Tukaj ste se tako rekoč okužili s filmom, tukaj se je zgodil tisti preskok, ko ste se odločil, da boste v življenju snemali filme. Videli ste oglas za filmski seminar, ki ga je vodil Joco Jovanović. Oči so se odprle ... Kaj se je zgodilo?

Aha ... Vi to veste? Ja, takrat sem še študiral ekonomijo in veliko hodil v kino. Tudi v Kinoteko. In tu je res visel en plakat, ki je vabil na filmski seminar, ki ga je organiziral današnji Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. Takrat se je imenoval ... Ne vem več, kako se je imenoval ...

Tudi jaz sem pozabil ...
Skratka, tam sem se učil prvih korakov ustvarjanja filma.

In ste se odločili, da boste preostanek življenja preživeli kot filmar?
V bistvu ja. Ugotovil sem, da mi to ustreza. Tam, na seminarju, je bilo veliko ljudi, ki so že delali filme in so že imeli določene izkušnje. Sam sem bil popolni začetnik. Gledal sem, kaj delajo, in tudi sam malce poskusil, se priključil kakšni montaži in tako dalje. Kmalu se je izkazalo, da mi gre bolje kot pa tistim, ki so že imeli nekaj prakse. Obenem pa sem ugotovil, da se pri delanju filmov prekleto dobro počutim.

Do tedaj ste filme gledali kot gledalec. Odtlej pa kot filmar. Kakšna je razlika?
Ne, ne ... Filme še vedno gledam kot gledalec. Pravzaprav jih nikoli nisem gledal drugače. Film ali me pritegne ali pa me ne. In če me pritegne, o njem razmišljam, razmišljam tudi o tem, zakaj me je pritegnil, in to pomeni, da je film dober. Če me ne pritegne, me pač ne. Pozabim nanj.

Svet filma vas je zasvojil. Odšli ste v Prago, kjer ste diplomirali na znamenitem FAMU-ju.
Ja, pot me je vodila v Prago na FAMU. Mislim, da se delanja filmov naučiš s prakso, tako da ga delaš, ustvarjaš. V zgodovini filma obstajajo veliki režiserji, ki niso končali nobene šole, nobene akademije, ki so se svojega posla naučili izključno z delom. In na praški akademiji je bilo veliko praktičnega dela.

Ste poskusili na domačem AGRFT-ju?
Ne. V Pragi je bilo res dobro poskrbljeno za vse. Imeli smo dobre možnosti za delo, imeli smo profesionalni studio, profesionalno opremo, zelo dobre pedagoge, predvsem pa sem imel super sošolce, ki so bili, podobno kot sem bil sam, navdušeni nad filmom. Vse nas je preveval neki entuziazem in tako smo se skupaj lotevali tudi filmov.

Po končani akademiji ste se vrnili in en tak preboj je pomenil film V leru. Šlo je za kratkometražni film, ki je nato prerasel v celovečerec, če se ne motim?
V bistvu se motite. Iz kratkega filma je zrasel Cvitkovičev Kruh in mleko. V leru je bil od samega začetka celovečerni televizijski film. Za produkcijo Televizije Slovenija. Snemali smo sicer na film, od začetka pa se je vedelo, da bo film šel tudi v kino. Preprost televizijski film za majhen denar, skratka.

Če je vas okužil Joco Jovanović, ste vi s filmom zasvojili Jana Cvitkovića, ki je bil v vašem prvem večjem projektu glavni igralec. Kako ste iz naturščika naredili najprej igralca in potem še režiserja?
Mislim da, milo rečeno, pretiravate. Midva z Janom sva najprej prijatelja. Spoznala sva se v študentskem naselju na Gerbičevi, ko sem jaz še študiral ekonomijo, Jan pa fiziko, ki jo je potem zamenjal za arheologijo. Prijateljevala sva veliko prej, preden sem jaz sploh kar koli razmišljal o filmu. Nato sem šel jaz študirat v Prago, zaradi česar se seveda nisva več toliko videvala. Sva pa ostala na zvezi; on me je tudi obiskal v Pragi in ko sem prišel domov, sva se veliko družila in se vedno več pogovarjala o filmih. In ko je prišla možnost oziroma povabilo s Televizije Slovenije, ko me je poklical takratni urednik Igranega programa, Toni Tršar, in me vprašal, ali bi naredil kakšen televizijski film, sem k pisanju scenarija povabil Jana. Ker sem študiral v Pragi, takrat še nisem poznal slovenskih igralcev, sploh pa ne tistih mlajših, ki bi bili primerni za film. Zato sem naredil avdicijo, na katero pa se ni prijavil nihče, ki bi ustrezal glavnemu liku. Tako sem to vlogo ponudil Janu, ki se mi je zdel najprimernejši. Seveda pa je Jan šel potem svojo pot.

Kako pa je na vas vplival Jan?
Težko rečem. Vsak človek, ki ga srečaš v življenju in se potem z njim družiš, pogovarjaš, izmenjuješ ideje in izkušnje, vpliva nate. In ti vplivaš nanj. Res ne znam pojasniti, kako je on vplival name. Gotovo pa je zelo vplival!

Kot partnerja pri producentski hiši Staragara sta veliko sodelovala. Bili ste producent njegovega filma Odgrobadogroba. Jan je, ne da bi prestopil prag FAMU-ja, povzel vaše metode pri pripravi filma, pri delu z igralci ...
Očitno se je na začetku hitro učil. Sicer pa ima on popolnoma svoje metode dela, ki jih sam ne poznam. Niti si ne domišljam, da je on od mene kaj prevzel, sploh pa ne kakšne metode. Res pa je, da pri pripravi igralcev še vedno sodeluje z mojo nekdanjo ženo (Nataša Burger, op. T. Č.), s katero sem tudi sam sodeloval, ko sem začenjal.

S filmoma Ruševine, mimogrede, zame je to en najboljših domačih filmov vseh časov, in Circus Fantasticus ste očarali slovenski filmski festival in zmagali. Ob nagradah za najboljši film ste prejeli še kup drugih nagrad. Pa ste zaradi vseh teh nagrad kakor koli že prednaročeni za projekte pri Filmskem skladu?
Nimam tega občutka, ker sem v resnici naredil relativno malo filmov. Če bi bil prednaročen, kot vi pravite, potem bi jih naredil bistveno več.

Kako so vas te nagrade označile?
Pa saj te nagrade ne morejo označiti. Vsaj jaz tako mislim. Gre za to, da nekaj dobiš od ljudi, ki jim je film všeč, ker se jim zdi film pomemben ... Seveda je vsako nagrado lepo prejeti, ne delaš pa filmov zaradi nagrad. Včasih je celo slabo, če dobiš nagrado.

Aja?
Ja, ker te lahko zavede. Pripravi te lahko do tega, da si začneš misliti o sebi, da si naredil več, kot si v resnici.

Distanca je vsekakor potrebna.
Seveda. Če človek dela pametno in po svoji vesti, potem do tega ne more priti. Sicer pa je nagrada lahko moteč element, ki po nepotrebnem napihuje ego. Več nagrad, ko imaš, bolj se na njih navadiš in manj božajo tvoj ego.

Že, ampak človeška nečimrnost je lahko neskončna ...
Res je, ampak z leti po navadi uplahne. Če se človek normalno razvija.

Dobro. Avtošola je vaš najnovejši izdelek. Menda je bila najprej mišljena kot film za dva igralca?
Ne, ne ... gre za drug film. Pred mnogimi leti sem naredil en tak projekt, pravzaprav projekt v nastajanju, napol scenarij, če tako rečem, ki je imel resda isti naslov: Avtošola. In res je bil pripravljen za dva igralca, ki bi bila ves čas v avtu. Šlo je za resen art film, ki kot tak, torej resen art film, ni dobil podpore ne na televiziji ne na Filmskem skladu in nikjer drugje. Nemogoče ga je bilo realizirati. Niti z majhnim proračunom. Tako, da je od tistega filma ostal samo naslov.

Z Avtošolo, kakršna prihaja na kino spored in kakršno bomo, mislim da decembra, lahko gledali tudi na Televiziji Slovenija, ste naredili en tak velik odklon od svoje siceršnje estetike. Od art filma h komediji. K parodiji.
K filmu me je povabila Televizija Slovenija. Želeli so televizijski celovečerni film. Ana Lasić, scenaristka, Jani Virk, urednik Igranega programa in jaz smo se veliko pogovarjali in prišli do sklepa, da ne bi delali art filma, ampak da bi naredili komedijo na temo sedanjega sveta. Komedijo na temo tajkunskih zgodb, ki v realnosti dosegajo absurdne dimenzije. V realnosti bi bile neizmerno smešne, če njihove posledice ne bi bile tako žalostne.

Avtošola je komedija, pravzaprav družbena parodija, ki slika današnjo družbo, moč denarja, posameznika ... Se moramo res delati norca iz dreka, v katerem smo se znašli, da se nam totatlno ne zmeša?
Ker je vsak televizijski Dnevnik tako šokanten, poln novic o slabih stvareh, grdih dogodkih, je dobro, da se vsaj po tej, recimo ji osrednja televizijska informativna oddaja, malce delamo norca iz situacije, v kateri smo. Tako in tako sem mnenja, da se Slovenci vse preresno jemljemo in se zaradi tega tudi precej slabo počutimo.

Ob poplavi avtošol ni čudnega, da je kakšna preveč, ena, ki ovira gradnjo novega nakupovalnega središča ...
Ja, ena se je znašla na nepravem mestu. Kar je bistvo zgodbe. Sicer pa, ljudje nikoli nismo zadovoljni s tem, kar imamo, in se nam vedno zdi, da je nečesa preveč ali premalo. Ne ukvarjamo pa se z bistvom. To pa je zmeraj večji razpad družbe, sistemski razkol med na hitro obogatenimi kriminalci in na hitro osiromašenimi drugimi. Eden od simptomov je ta, da imajo kriminalci ogromno pravnih sredstev za to, da se izognejo zaporu, siromaki pa v praksi nobenih, da bi prišli do z zakonom zagotovljenih socialnih transferjev. Srednji razred se tudi pri nas hitro krči.

Srednji razred pa je tisti, ki hodi gledat filme ...
Ja, kriminalci jih ne, revni prav tako ne ...

Torej ima film vse manj gledalcev. Kdo bo sploh še gledal filme?
Zanimivo vprašanje!

Tadej Čater