Wajda sodi med najpomembnejše vzhodnoevropske režiserje in se med drugim podpisuje pod filme Obljubljena dežela, Železni človek in Katin. V svojih delih se je ukvarjal z zgodovino Poljske, z grozotami druge svetovne vojne, s stalinističnim obdobjem in poznejšim bojem delavcev za demokracijo.

Leta 1926 v poljskem mestu Suwalki rojeni Wajda je v Krakovu študiral slikarstvo, nato pa še filmsko režijo v Lodžu. Med drugo svetovno vojno je bil član poljskega odporniškega gibanja.

Svoj prvi film Generacija je posnel leta 1954, film Pepel in diamanti (1958) pa ga je zavihtel med najpomembnejše poljske režiserje. Ta ugled si je prislužil predvsem kot brezkompromisen komentator poljske politične in socialne zgodovine.

Poleg že omenjenih med njegove prepoznavne filme sodijo tudi Kanal, Lotna, Pokrajina po bitki, Obljubljena dežela, Marmorni človek, Železni človek, Danton, Anastazija, Veliki teden in Gospod Tadej. Wajda slovi tudi po gledaliških režijah, predvsem odrskih priredbah Dostojevskega.

"Arhitekt narodove imaginacije"
Za svoje delo je Wajda prejel več nagrad - film Železni človek mu je v Cannesu prinesel zlato palmo, film Obljubljena dežela pa zlato nagrado filmskega festivala v Moskvi. Za tujejezičnega oskarja so bili nominirani štirje njegovi filmi - Obljubljena dežela, Panny z Wilka, Železni človek in Katin, častnega oskarja pa je prejel leta 2000. Prejel je tudi zlatega častnega medveda za življenjski opus in za dolgoletne tesne vezi z Berlinom.

Osrednji poljski časnik Gazeta Wyborcza je Wajdo leta 2008 razglasil za osebnost leta in ga opisal kot "velikega arhitekta narodove imaginacije", čigar filmi so vedno znali odgovoriti vitalnim interesom družbe. Wajdi je kot neutrudnemu interpretu boleče poljske zgodovine skozi svoje filme uspelo "zgraditi mostove med Poljsko današnjega dne in narodno zgodovino", so tedaj še dejali.

Med zadnjimi filmi Wajde je največ pozornosti požel leta 2007 posneti Katin, v katerem je režiser izpovedal tragično zgodbo o usodi lastnega očeta med vojno. Jakub Wajda je bil eden od 22.500 poljskih častnikov, ki so jih v Katinskem gozdu in na drugih krajih leta 1940 pobili Sovjeti. Film je leta 2008 prejel nagrado občinstva ljubljanskega Liffa za najboljši film festivala.

Tragična izguba za poljski film
Leta 2013 je posnel biografski film o Lechu Walesi, poljskem politiku, borcu za človekove pravice in Nobelovem nagrajencu. "Umrl je velik človek, velik Poljak, velik domoljub," je ob žalostni novici poudaril Walesa. Ob tem pa pohvalil prijateljevo "veliko modrost". "Wajda nas je vse oblikoval. Skozi njegove oči smo videli Poljsko in sebe," pa je na družbenem omrežju Twitter zapisal predsednik Evropskega sveta, Poljak Donald Tusk. Poljski mediji na naslovnicah pišejo, da bo poljski film dolgo žaloval za njim. "Wajdova smrt je velika izguba za poljsko kulturo," pa je na svoji spletni strani zapisal poljski inštitut za filmsko umetnost.

Wajdov zadnji film Powidoki, biografija umetnika Wladyslawa Strzeminskega, prihaja v poljske kinematografe marca 2017.

Po Wajdi je bila poimenovana tudi nagrada za mir, ki so jo podeljevali režiserjem srednje in Vzhodne Evrope za filmsko ustvarjalnost in angažma v razvoju demokracije. Med prejemniki nagrade je bil madžarski režiser Bela Tarr.