Igralec je pred dnevi po sicer rutinski operaciji slepiča padel v komo, zaradi česar so ga po poročanju srbskih medijev prepeljali v beograjski Klinični center Srbije. Zdravniki so se za njegovo življenje bojevali nekaj dni.
Eden najbolj priljubljenih igralcev nekdanje Jugoslavije se je v Beogradu rodil 5. novembra leta 1930 v učiteljski družini. Sprva je vpisal študij strojništva, zatem pa se v celoti

preusmeril k igri, ki jo je pri profesorju Jozi Laurenčiču študiral s prepoznavnimi imeni, kot so Ljuba Tadić, Slobodan Cica Perović in Marko Todorović.
Gledališko kariero je sicer začel v Beograjskem dramskem gledališču (Beogradsko dramsko pozorište), vendar pa se kmalu preselil v Zagreb, kjer je med letoma 1957 in 1961 nastopal v tamkajšnji narodni gledališki hiši (HNK). Po vrnitvi v rojstni kraj je postal član ekipe Ateljeja 212, kjer je ostal do leta 1983, po ustanovitvi Zvezdara teatra pa je nastopal v tamkajšnjem ansamblu.

Pomemben pečat je pustil tudi v jugoslovanskem in pozneje srbskem filmu, kjer je bil prepoznaven predvsem po svojem resnem izrazu, ki ga ni omilil niti za komične vloge. Njegov opus obsega širok razpon likov, od komičnega prevaranta v Balkan ekspresu do vodje romske mafije v Domu za obešanje, za katerega so Emirja Kusturico v Cannesu nagradili za najboljšo režijo, nepozaben pa je bil tudi v filmu Maratonci tečejo častni krog.
Odigral več kot sto likov
V izredno plodoviti karieri je odigral več kot 100 televizijskih in filmskih vlog. S Slobodanom Šijanom je še pred Maratonci tečejo častni krog posnel nič manj opevano komedijo Kdo tam poje, sedem let po Domu za obešanje (1988) je ponovil sodelovanje s Kusturico in igral v njegovem Podzemlju, v osemdesetih letih je med drugim igral v Antonijevićevem filmu O pokojniku vse najlepše. Leta 2001 je nastopil v slovenski drami Sladke sanje, ki jo je po scenariju Mihe Mazzinija posnel režiser Sašo Podgoršek, dve leti pozneje pa so gledalci videli v Profesionalcu Dušana Kovačeviča. Med Todorovićevimi zadnjimi filmskimi vlogami je nastop v filmu Sveti Georgije ubiva aždahu režiserja Srdjana Dragojevića.
Umik od žarometov
Slovo od odra je napovedal pred dvema letoma, ko je v nekem intervjuju dejal, da se je igre naveličal. "Že dolgo sem v tem poklicu in opažam, da zamujam čudovito žviljenje. Tega lahko živim tudi brez igre. Zdaj se osredotočam samo na to." Umaknil se je tudi iz filma in se v zadnjih letih le redko pojavljal v medijih.
Za svoje delo, tako v gledališču kot na filmu, je prejel vrsto priznanj, med drugim nagrado Pavleta Vujisića za življenjsko delo v filmski umetnosti in nagrado Dobričin prstan za življenjsko delo v gledališču.