Ta pa je bil spet nekaj posebnega. Ni šlo za običajno tematiko kratkega igranega filma, ampak za športne panoge, ki potekajo v naravi: plezanje, kajtanje, akrobatsko smučanje in deskanje. V svojih filmih se je lotil športov, v katerih sicer ni bil aktiven, izbiral pa je prostore in elemente, ki so že nakazovali, da to ne bodo navadni dokumentarci, ampak filmi s presežno vrednostjo. Njegova vizualna metaforika mu je takoj prinesla vodilno vlogo na domačem terenu, tujina pa ga je prav tako nagrajevala s številnimi priznanji in nagradami. Leta 2008 posneti Navpični tango, ki je predstavil slovensko evropsko prvakinjo v športnem plezanju, Natalijo Gros, v povsem novi luči, je očitno pripomogel k njegovi prepoznavnosti na francoski sceni, kjer so že poznali podoben podvig plezanja iz morske globine do vrha sklanega grebena nad vodo, v izvedbi slavnega plezalca Patricka Berhaulta.

Breceljnikova filmska mojstrovina prav tako mojstrskega plezanja je gotovo prispevala, da sta se nanj obrnila kar dva Francoza, s katerima je posnel še dva vrhunska dokumentarcna filma. To sta bila eden najboljših kajtarjev na svetu Jerome Josserand in hendikepirani plezalec Philippe Ribiere. Z Josserandom je Breceljnik posnel kar tri filme, Snežno kliniko v Dolomitih, Črno-bela nebesa in Prečenje Islandije. Ribiere pa je bil njegov junak v prvem celovečernem filmu Divji, kjer ni le plezal, ampak osmislil tudi eno vidnejših tematik Breceljnikovega opusa, namreč iskanje lastnih korenin, identitete in pozitivnega odnosa do življenja. Kljub veliki želji po spoznavanju sveta in različnih ljudstev ni pozabil na dom in tako posvetil Kaninu kar dva filma: Rambo air in Ratrakistov dnevnik, oba sta poklon tako naravi kot ljudem, akrobatskim vragolijam na smučeh in deskah ter nadvse spretnim upravljavcem ratrakov.
Na domači sceni je postal prepoznaven leta 2010, ko je za film Magnezij in čokolada prejel najvišjo nagrado na Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu. Njegov posluh za človeka je v filmu prišel do izraza v številnih odtenkih vidnega in nevidnega doživljanja vrhunskega športnika. Njegov smisel za harmonijo med človekom in naravo, za gibanje telesa, ki prerašča že v umetniško stvaritev, so lahko občudovali tudi na številnih drugih festivalih. S plezalko Grosovo je nato posnel še nekakšno poetično simfonijo v iskanju novih športnih izzivov v Argentini, v filmu Nova dimenzija.
Leta 2014 je odšel na pripravljalni obisk k Inuitom na vzhodni Grenlandiji. Njihova zavezanost naravi in tradiciji ter obupen boj z globalizacijo in neživljenjskimi bruseljskimi zakoni, ki to ljudstvo omejujejo v njegovi prvobitnosti in so resna nevarnost za njegovo izginotje, vse to in pa nezemeljska lepota pokrajine naj bi bila vsebina njegovega naslednjega filma. Njegove sanje je nato uresničila zvesta ekipa in v dveh časovnih zamahih bivanja med dvema inuitskima družinama posnela film Zadnji ledeni lovci, ki je enkraten spomenik ne le Inuitom, ampak tudi idejnemu avtorju projekta in vsem članom produkcijske hiše Film IT. Film začenja svojo pot po slovenskih kinematografih prihodnji teden.