Za svoje delo pri posameznih predstavah je bila Teja Glažar nagrajena s Severjevo nagrado (1980) in bronasto vrtnico (1985) na festivalu Alpe Jadran. Leta 2003 ji je mesto Nova Gorica podelilo nagrado Franceta Bevka, priznanje za umetniške dosežke, s katerimi je obogatila delo novogoriškega gledališča in prispevala k njegovi rasti. Leta 2010 je prejela odličje Marija Vera Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Foto: www.sng-ng.si
Za svoje delo pri posameznih predstavah je bila Teja Glažar nagrajena s Severjevo nagrado (1980) in bronasto vrtnico (1985) na festivalu Alpe Jadran. Leta 2003 ji je mesto Nova Gorica podelilo nagrado Franceta Bevka, priznanje za umetniške dosežke, s katerimi je obogatila delo novogoriškega gledališča in prispevala k njegovi rasti. Leta 2010 je prejela odličje Marija Vera Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Foto: www.sng-ng.si
Teja Glažar
Teja Glažar leta 2011 v dvestoti izvedbi predstave Duohtar pod mus Iztoka Mlakarja. Foto: BoBo

Pred tremi leti, ko je Glažarjeva prejela priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, so v utemeljitvi nagrade izpostavili, da je na odrskih deskah v več kot štirih desetletjih, odkar se je leta 1968 ustalila v Novi Gorici, ustvarila več kot 120 vlog, več kot 20 opaznih likov v slovenskih filmih in še enkrat toliko v televizijskih igrah. Dokumentarni portret igralke bo na sporedu v nedeljo, 15. julija, ob 17.20 na 1. programu TV Slovenija.

Domačemu gledališču zvesta več kot 40 let
Igralka Teja (Mateja) Glažar se je rodila 30. januarja 1942 v Varaždinu. Leta 1962 se je vpisala na dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT v Ljubljani ter študij zaključila z vlogo Gwendolen v uprizoritvi Kako važno je biti resen v letniku profesorja Mileta Koruna leta 1966. Dve leti je nastopala v ljubljanski Drami in MGL-u, nato pa se zaposlila v PDG-ju Nova Gorica (danes SNG Nova Gorica) in ostala temu gledališču zvesta do danes.

Tako v ljubljanskih gledališčih kakor tudi v PDG-ju se je najprej soočila z mladimi radoživimi naivkami, vendar je takoj opozorila nase prav s to posebnostjo, da je izvrstno povezovala besedno in situacijsko komiko brez pridiha sladkobnosti. Še celo njena Nora, za katero je prejela nagrado sklada Staneta Severja je bila nekoliko naivna, a pravzaprav prisrčna, svojevrstna.

Poleg gledališča tudi v filmih in na TV-ju
Posebno pozornost je vzbudila z vlogami Dorine v Molierovem Tartuffu v režiji Janeza Povšeta, Lucille v Anouilhovi komediji Skušnja ali kaznovana ljubezen režiserja Dušana Mlakarja in predvsem z naslovno vlogo v že omenjeni Ibsenovi Nori v režiji Dušana Mlakarja. V več kot štiridesetih letih je v svojem "domačem" gledališču nanizala več kot 120 vlog in kmalu prešla od naivnih do jeznih, razboritih žena, do ženskih likov z bogatim in detajlirano prefinjenim psihološkim življenjem.

Slovenskim ljubiteljem sedme umetnosti in TV-ja pa se je priljubila z vlogami v filmih: Zadnja postaja režiserja Jožeta Babiča, Krč, Dih, Odpadnik, Decembrski dež in Pripovedke iz medenega cvetličnjaka Boža Šprajca, Doktor Vojka Duletiča, Radio.doc Mirana Zupaniča ter Kajmak in marmelada Branka Djurića.