Nepomemben, a zanimiv podatek: Maximillian Schell je bil boter Angeline Jolie. Foto: EPA
Nepomemben, a zanimiv podatek: Maximillian Schell je bil boter Angeline Jolie. Foto: EPA

Ko so me na Dunaju vprašali, kaj imam najraje pri življenju v ZDA, sem jim odgovoril, da svobodo. "Oprostite, gospod Schell, ampak reči morate kaj drugega, tega ne moremo natisniti," so mi odgovorili novinarji. Tu ni najbrž treba ničesar več dodati.

V boju za oskarja je leta 1961 Schell med drugimi premagal tudi Spencerja Tracyja, svojega soigralca iz istega filma. Foto: EPA

Schella so na začetku tega tedna v bolnišnico sprejeli na zdravljenje pljučnice (odpustili so ga že v torek); vse do prejšnjega tedna, ko je zbolel, je bil še na snemanju nekje v Avstriji. Ko je umrl, je bila ob njem žena, je avstrijskim medijem povedal igralčev agent.

Schell, ki se je na Dunaju rodil leta 1930, je bil eden izmed štirih otrok, ki so se rodili v zakonu švicarskega dramatika Ferdinanda Schella in avstrijske igralke Noe von Nordberg. Osem let pozneje, ko si je Avstrijo priključila nacistična Nemčija, se je družina izselila v Švico. Začel je kot gledališki igralec, njegova hollywoodska kariera pa se je v petdesetih letih začela v velikem slogu: ob Marlonu Brandu je nastopil v vojnem filmu Mladi levi (The Young Lions).

Oskar že za drugo hollywoodsko vlogo
Leta 1961 je oskarja dobil za svojo vlogo obrambnega odvetnika na strani nacističnega vojnega zločinca. V filmu Nürnberški proces so igrali še Marlene Dietrich, Burt Lancaster in Spencer Tracy (ki je bil za to vlogo prav tako nominiran za oskarja).

V naslednjih treh desetletjih je nastopil še v številnih drugih večjih ameriških produkcijah; bil je vse od poblaznelega tatu zakladov (Topkapi, 1964) in norega znanstvenika v znanstveni fantastiki (The Black Hole, 1979) pa do ruskega polkovnika KGB-ja (Candles in the Dark, 1998).
Za oskarja je bil (za igro) nominiran še dvakrat: za glavno vlogo v The Man in the Glass Booth (1975) ter za stransko v Julii (1977); zadnja mu je prinesla tudi nagrado newyorškega kroga filmskih kritikov.

Zlati globus mu je prinesel Lenin
Schell je nastopil tudi v več mednarodnih televizijskih produkcijah. Za svojo vlogo Vladimirja Lenina v HBO-jevi seriji Stalin (ob boku Robertu Duvallu) je na začetku devetdesetih dobil tudi zlati globus.

Obenem pa se ni omejil le na igralsko kariero: režiral je več filmov, med drugim tudi dokumentarni film Marlene (o Marlene Dietrich), ki je bil leta 1984 nominiran za oskarja. (Dietrichova mu je pustila, da je snemal njen glas, ni pa hotela stopiti pred kamero, kar je pomenilo, da je moral Schell njen značaj prikazati posredno.)
Za najboljši tujejezični film je bila leta 1970 nominirana tudi Schellova priredba novele Igorja Turgenjeva Prva ljubezen; za film je napisal scenarij, ga režiral in produciral. Tri leta pozneje je bil v isti kategoriji nominiran tudi njegov Pešec.

Ko so me na Dunaju vprašali, kaj imam najraje pri življenju v ZDA, sem jim odgovoril, da svobodo. "Oprostite, gospod Schell, ampak reči morate kaj drugega, tega ne moremo natisniti," so mi odgovorili novinarji. Tu ni najbrž treba ničesar več dodati.