"Zaradi izgube našega ljubljenega Boba smo obupani," so v izjavo za javnost zapisali njegova vdova Linda ter otroci Alex, Sarah, Rosa in Jack. "Po napadu pljučnice je sinoči v družinskem krogu mirno umrl v bolnišnici."

Britanec, ki si ga bomo zapomnili po vlogah v filmih Kdo je potunkal zajca Rogerja, Brazil, Semenj ničevosti, Sirene, Božična pesem, Gospa Henderson predstavlja in drugih - nazadnje smo ga v naših kinematografih videli kot enega izmed palčkov v pustolovski domišljijski akciji Sneguljčica in lovec -, je po diagnozi parkinsonove bolezni končal svojo 40-letno igralsko kariero in čas posvetil družini.

Požiralec ognja, vratar, vodovodni inštalater ...
V Suffolku rojeni Robert William Hoskins je odraščal v solidno stoječi delavski družini v povojnem Londonu. Šolo je obiskoval do 15. leta, nato pa se lotil različnih del. Delal je kot vratar, član norveške trgovske mornarice, vodovodni inštalater, popravljavec zvonikov, obiralec banan, požiralec ognja v cirkusu, učil se je računovodstva in preživel nekaj časa tudi v kibucu v Izraelu. Z igro se je srečal pri 25, ko so ga med druženjem s prijateljem, ki je hodil na avdicije, zaprosili, da prebere nekaj vrstic. Hoskins je dobil vlogo, zanj pa se je zavzel tudi agent, ki mu je predlagal, da se igre loti profesionalno.

Šele v drugi polovici 70. let je začel dobivati vidnejše televizijske vloge. (O sebi je rad povedal, da ni v življenju prisostvoval niti eni sami uri igralske šole in da je njegov dar "popolnoma naraven".) Preboj v prve vrste se mu je posrečil leta 1980 z vlogo Harolda Shanda v kultnem gangsterskem filmu Črni petek za gangsterje (The Long Good Friday), ko je zaigral ob Helen Mirren.
Njegov portret nepomembnega kriminalca Georgea, ki dobi službo kot voznik prostitutke iz višjega razreda, mu je v filmu Neila Jordana Mona Lisa prislužil številne nagrade, vključno z globusom za najboljšega igralca, bafto in nominacijo za oskarja. Z vlogo zasebnega detektiva, ki je nastopil ob animiranem zajcu Rogerju v filmu Kdo je potunkal zajca Rogerja, za katero je prevzel tudi ameriški naglas, je leta 1988 postal poznan še širšemu občinstvu na oni strani Atlantika.

Odlično vlogo je ustvaril tudi ob Judi Dench v komediji Stephena Frearsa Gospa Henderson predstavlja. Na mednarodnih emmyjih 2010 so mu za vlogo Jimmyja McGoverna v televizijski seriji The Street podelili nagrado za najboljšega igralca. Igral je tudi Smeeja v filmu Stevena Spielberga Kapitan Kljuka, svojevrstnem nadaljevanju Petra Pana, in isti karakter odigral še v Neverlandu. Spomnimo se ga tudi kot očarljivega možica, čigar pogled je prevzela Cher v Sirenah (Mermaids), v filmu Jean-Jacquesa Annauda Sovražnik pred vrati (Enemy At The Gates) o bitki pri Stalingradu med drugo svetovno vojno pa je zaigral v vlogi ruskega voditelja Nikito Hruščova.
Od začetka svoje kariere je Hoskins igral v več kot 70 filmih in od začetnih manjših vlog postal poznan obraz s televizijskih in filmskih zaslonov. Znana je tudi anekdota, ko je kot rezerva za vlogo Al Capona v filmu Briana De Palme Nedotakljivi (The Untouchables) čakal, ali bo Robert De Niro sprejel vlogo ali ne. Režiser mu je nato poslal ček za 20 tisoč funtov, Hoskins pa mu je telefoniral in rekel: "Brian, če imaš še kdaj kakšen film, v katerem nočeš, da igram, me kar pokliči."

Še najmanj je bil ponosen na svojo vlogo v družinski komediji Super Mario Bros. (1993), ekranizaciji slavne računalniške igre. "Kl****va nočna mora je bilo," je prostodušno priznal v nekem intervjuju. "Celotna izkušnja je bila grozna. Režirala sta mož in žena, par, katerega aroganco so nekateri zamešali za nadarjenost. Po nekaj tednih jima je še njun lastni agent rekel, naj se spravita s seta. Kl****va nočna mora. Kl****va idiota."
Igralec, ki je v številnih filmih in serijah pustil vtis s svojo majhno in debelušno pojavo prijaznega in dobrodušnega izraza, s tako izvrstnim ameriškim naglasom, da so ga številni zamenjali kar za Američana, z izjemno sposobnostjo oblikovanja raznolikih karakterjev ter s pogosto ironično-humornim tonom se

je po zadnji vlogi palčka v Sneguljčici in lovcu umaknil s filmskega platna. O tem, zakaj se ni upokojil že prej, je v enem izmed zadnjih intervjujev povedal: "Vedno se najde kdo, ki pokliče in reče: 'No, Bob, preden greš, imamo zate še odličen, majhen labodji spev.'."