Režiser je umrl, potem ko se je v zadnjih mesecih njegovo zdravstveno stanje precej poslabšalo, poročajo italijanski mediji.

V več kot šest desetletij dolgi karieri je bil cenjen tako v filmskem kot opernem svetu.

Njegova ljubezen do dramatike se je odražala tudi v njegovem filmskem delu, ko se je večkrat obračal k Shakespearovim delom in za veliko platno priredil kar nekaj iger tega znamenitega dramatika.

Zeffirellijev filmski opus obsega okoli 20 celovečercev, med njimi njegovo različico ljubezenske klasike Romeo in Julija (1968), za katero je bil tudi nominiran za oskarja. Tudi njegova Ukročena trmoglavka, v kateri sta leta 1967 zaigrala Elizabeth Taylor in Richard Burton, ostaja najslavnejša filmska priredba te Shakespearove igre. Hvale je žel s serijo Jezus iz Nazareta (1977), ki v več državah velja za televizijsko stalnico ob božičnih in velikonočnih praznikih. Omeniti pa velja vsaj še Čaj z Mussolinijem (1999). Leta 1992 je posnel Hamleta z Melom Gibsonom in Glenn Close. Lotil se je tudi filmske priredbe Verdijevega Otella s Plácidom Domingom.

Režiral je tudi okoli 120 oper, njegove produkcije pa so pogosto predstavljale repertoarja najslavnejših svetovnih opernih hiš, kot sta newyorški Met in milanska Scala. Njegove ekstravagantne operne uprizoritve so prinašale sijajne nastope Joan Sutherland in Marie Callas. O tej je 25 let po sopranistkini smrti posnel tudi biografijo Callas Forever, v kateri je igrala Fanny Ardant. Zeffirelliju gre velika zasluga za približevanje operne umetnosti širši javnosti, saj so posnetki njegovih oper navduševali številčno občinstvo pred malimi zasloni. Režiser, ki je bil neke vrste kulturna ikona 80. let, je nekoč dejal: "Nisem največji operni režiser na svetu, pač pa edini."

Zeffirelli, ki je večkrat poudaril, da je ljubezen do glasbe prevzel od dedka dirigenta, se je rodil 12. februarja 1923 v bližini Firenc. Mati mu je umrla, ko mu je bilo šest let, svoje razumevanje ženskega duha pa je vselej pripisoval odnosu, ki ga je imel z materjo.

Odraščal je med angleškimi priseljenci v Firencah, izkušnja, ki jo je pozneje vključil v svoj film Čaj z Mussolinijem. Sprva se je posvetil arhitekturi, študij pa je prekinila vojna. Pridružil se je italijanskim partizanom, po prihodu zaveznikov pa bil tolmač za britansko vojsko.

Po vojni se je sicer vrnil k študiju arhitekture, prelomno pa je bilo srečanje s filmom Laurencea Olivierja Hernik V., ki je Zeffirellijevo zanimanje preusmerilo v gledališče. Leta 1948 ga je nekdanji ljubimec Luchino Visconti zaposlil kot asistenta žirije v svojem filmu La Terra Trema. V naslednjem desetletju je sodeloval s številnimi režiserji, nato pa začel samostojno režirati predstave.

Njegov prvi celovečerec je prav Ukročena trmoglavka, v kateri naj bi po prvih načrtih igrala Sophia Loren in Marcello Mastroianni, nato pa sta – potem ko sta v produkcijo vložila milijon dolarjev – glavni vlogi prevzela Richard Burton in Elizabeth Taylor. Tako kritiki kot občinstvo so film dobro sprejeli. Vendar šele z naslednjim filmom, Romeo in Julija, je zares zaslovel. Film, v katerem sta zaigrala Leonard Whiting in Olivia Hussey, je bil zlasti zaradi mladosti igralcev izredno priljubljen predvsem med najstniki, na šolah pa so ga pogosto vključevali v učne ure. Zaradi prizora, v katerem je bila tedaj 15-letna Olivia Husseyja gola, je bil film deležen tudi kritik, ki so mu očitale, da je za kaj takega premlada. Okoli filma se je celo spletel urbani mit, da igralki ni bilo dovoljeno na premiero, saj naj bi bila premlada za lastno goloto.

Nekoč so Zeffirellija vprašali, kaj ga je gnalo naprej, ko so se njegovi sodobniki že umikali v pokoj. "Slutnja, pričakovanje, to je tisto, kar te ohranja pri mladosti."

Med letoma 1994 in 2001 je bil poslanec desnosredinske stranke Naprej, Italija nekdanjega premierja Silvia Berlusconija v italijanskem senatu. Leta 2004 je kot prvi Italijan prejel častni britanski naziv vitez.

Leta 1996 je priznal, da je homoseksualec, a ni imel posluha za boj za pravice istospolno usmerjenih. V avtobiografiji iz leta 2006 je priznal, da je kot najstnik imel spolne odnose z duhovnikom, a vztrajal, da ni šlo za spolno zlorabo.

Imel je dva posvojena sinova. Posvojil ju je že kot odrasla moška, potem ko sta bila njegova dolgoletna sodelavca.

Zadnja leta svojega življenja je bil na invalidskem vozičku, živel pa je v vili na obrobju Rima, obdan s svojimi psi. V enem zadnjih intervjujev, pogovoru za firenški dnevnik La nazione, je dejal, da ga smrt plaši, ker je "njegov um še vedno poln zgodb, likov in besed".

Pogreb bo v Firencah, vendar datum še ni znan. Njegovi oboževalci se bodo lahko od legendarnega režiserja poslovili v mestni hiši v Rimu, kjer bo njegova krsta.