Turnerja, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot sijajen 'portretist' svetlobe, sodobniki pa so ga poznali kot posebneža in godrnjavca, je upodobil Timothy Spall. Kot se je v Cannesu pošalil, sta se s protagonistom dobro ujela tudi zato, ker je bil Turner prav tako smešen, majhen in debelušen možak, kot je on sam. Vendar igralec, ki ga kritiki ne morejo prehvaliti, je vlogo "britanskega ponosa" vzel izredno resno in se dve leti, preden je konkretno začel vaditi, učil slikarstva, da bi dobro dojel delo slikarja, ki je znal tudi pljuniti na platno, da je tako dosegel ravno pravšnji nanos barve.

Intimni portret osamljenega mojstra
Leigha, ki je na canskem festivalu že petkrat sodeloval v glavnem tekmovalnem programu in leta 1996 slavil s Skrivnostmi in lažmi, je zanimala predvsem napetost med človekom, polnim napak, in njegovim epskim delom. Fotografija filma ostaja zvesta koloritu Turnerjevih veličastnih krajin, ki se kopajo v vseh tonih razžarjenega neba, na slikarjeva razviharjena platna aludirajo tudi prizori z ladijskih potovanj. V sklopu te monumentalnosti režiser slika ekscentrika v zadnjem obdobju njegovega življenja, ko si je že ustvaril ime, ustrezno bogastvo in biva v udobnem londonskem stanovanju, z uspehom pa si zagotovil tudi svobodo, da brez dlake na jeziku obračunava s kritiki in zbiralci. Turner se zaveda svoje genialnosti in se brez bojazni ponorčuje z manj cenjenimi kolegi iz Kraljeve akademije. A pod plaščem takšne samozavesti je osamljen moški, ki hlepi po ženski bližini, te pa se morajo zadovoljiti s postransko vlogo v mojstrovem bohemskem življenju.
Na vprašanje, zakaj se je odločil posneti film o romantičnem krajinarju, Leigh odgovarja, da sodi Turner med največje slikarje vseh časov in tiste radikalne prevratneže umetnosti. Režiser, čigar filmi (Še eno leto, Vera Drake, Happy-Go-Lucky) so znani po improviziranih dialogih, tudi k filmu Mr. Turner ni pristopil bistveno drugače. Čeprav je obenem snemanje filma o zgodovinski osebi zahtevalo ogromno branja in poglabljanja tako v slikarjevo osebnost in delo kot angleško življenje 19. stoletja nasploh. "Tudi če preberemo vse knjige na svetu in leta raziskujemo, ni rečeno, da bo uspešno delovalo tudi pred kamero," pravi režiser, ki nadaljuje, da je kljub vsemu študiju treba ustvariti predvsem prepričljiv značaj.
Mojster barve in svetlobe
William Turner se je rodil leta 1775 v Covent Gardnu v Londonu in študiral na tamkajšnji Kraljevi akademiji. Leta 1802 je postal njen stalni član, sedem let pozneje pa je bil imenovan za profesorja znanosti perspektive. Navdihovali so ga starejši krajinarji, kot sta Nicolas Poussin in Claude Lorrain, zlasti z zadnjim je 'tekmoval' pri slikanju svetlobe in njenega učinka na formo pokrajine.
V letih 1819 in 1828 se je odpravil v Italijo, ki je bila za vsakega resnega umetnika obvezen študijski postanek, kar je vplivalo tudi na njegovo slikarstvo. Začel je slikati v čistih, svetlih barvah in ustvarjal svetlejša razpoloženja, ki so bili pomembna oporna točka poznejšim impresionistom.