Veterana Radko Polič in Ana Karić v tem nežnem in zabavnem filmu ceste znova dokazujeta, da ljubezen ne pozna meja. Foto: Kinodvor
Veterana Radko Polič in Ana Karić v tem nežnem in zabavnem filmu ceste znova dokazujeta, da ljubezen ne pozna meja. Foto: Kinodvor
Nočne ladje
Ana Karić je za film Nočne ladje režiserja Igorja Mirkovića, v katerem je zaigrala skupaj z Radkom Poličem, leta 2012 dobila zlato areno. Foto: Kinodvor

Na stotine zgodb pripoveduje o prvi ljubezni, Nočne ladje pa spremljajo zgodbo dveh pripadnikov starejše generacije, ki okusita ljubezen v jeseni življenja. Veterana Radko Polič in Ana Karić v tem nežnem in zabavnem filmu ceste znova dokazujeta, da ljubezen ne pozna meja. Poleg njiju v igrajo še Renata Ulmanski, Lana Barić, Bogdan Diklić in Pero Kvrgić.

Zgodba o zadnji ljubezni
Helena in Jakov se srečata v domu za upokojence; na kraju, kjer se življenje konča. Toda med njima se nepričakovano razvname ljubezen. Neke noči preskočita ograjo balkona in kot kakšna sedemdesetletna najstnika pobegneta v noč. Z avtom, ki ne more peljati vzvratno, se podata po odročnih cestah, svoja mobitela vržeta v reko in se kot begunca podata v naročje zadnje avanture. Tam nekje ju čaka ladja, na katero se Helena ni vkrcala pred šestdesetimi leti.

Režiser in soscenarist filma Igor Mirković (1965) je leta 2001 s političnim dokumentarcem Novo, novo vrijeme v hrvaške kinematografe pritegnil množico gledalcev, Nočne ladje pa so njegov prvi celovečerni igrani film.

Ana Karić – nesporna igralska diva
Rodila se je leta 1941 v Perušiću, leta 1963 je v Zagrebu končala Akademijo za gledališko umetnost. Že v prvem letniku zagrebške Akademije za gledališče in film je posnela svojo prvo glavno vlogo, Agnezo v Pustolovu pred vratima.

S svojimi vlogami je zaznamovala tudi zlato obdobje Dramskega programa Televizije Zagreb. Umrla je prejšnji teden, natančneje 10. oktobra, v starosti 74 let.

Njena kariera je trajala več kot pet desetletij. Prejela je nagrado hrvaškega gledališča za igralsko stvaritev v radijski drami za leto 2004/05, leta 2010 pa ji je Društvo hrvaških filmskih režiserjev podelilo nagrado Fabijana Šovagovića za poseben prispevek hrvaški kinematografiji.

Predvsem prek sodelovanja z Mini Teatrom jo pozna tudi slovensko gledališko občinstvo. Igrala je v predstavah Schnewittchen after party, Marš, Kvartet in Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana, vse v režiji Ivice Buljana, kjer je pustila močne sledi.