Anžlovar je hotel z glavno moško vlogo v filmu Sebastianu Cavazzi, ki so ga po njegovem premnogi režiserji doslej uporabljali le kot 'figuro', ponuditi priložnost za 'pravo igro'. Foto: MMC RTV SLO
Anžlovar je hotel z glavno moško vlogo v filmu Sebastianu Cavazzi, ki so ga po njegovem premnogi režiserji doslej uporabljali le kot 'figuro', ponuditi priložnost za 'pravo igro'. Foto: MMC RTV SLO
Vampir z Gorjancev
Vinci je scenarij po romanu Mateta Dolenca napisal že pred enajstimi leti na Hvaru. Ker je roman precej poduhovljen in temelji predvsem na notranjem monologu, je moral osnovno idejo zgodbe nekako 'izluščiti' v bolj narativno formo. Foto: MMC RTV SLO
Sebastian Cavazza o pitju krvi
Inti Šraj o fatalki Lenori
Vinci Vogue o zanimivostih v zvezi z Vampirjem

Novi celovečerec, za katerega je scenarij (po istoimenskem romanu Mateta Dolenca) napisal in ga režiral nekoč enfant terrible slovenskega filma, potem pa neznano kam ponikli Vinci Vogue Anžlovar, so v torek prvič in zadnjič predvajali v kinodvorani. Roko na srce, ogromno platno dvorane x-Pand filmu, posnetemu za televizijo, ni bilo naklonjeno (o tem več tudi v priloženih izjavah glavnega igralskega para) – zato pa ste si ga v sredo lahko ogledali v obliki, v kakršni je bil zamišljen: na prvem programu TV Slovenija.
Sebastian tokrat ni osrednji cilj hrepenenja
Če še enkrat na kratko obnovimo zaplet: naš glavni junak Roman (Sebastian Cavazza), ki je nosilec obeh osrednjih tem filma, prijateljstva in ljubezni, s sošolcem s fakultete Rodinom (Gregor Luštek) konec šestdesetih izdatno "degustira" cviček po Dolenjskem; med svojim vandranjem naletita na celo vrsto mitov in legend izpod Gorjancev. Že kmalu na začetku Romana udari kot strela z jasnega: ljubezen. Na pokopališču (seveda) se zagleda v temnolaso lepotico s skrivnostno preteklostjo in pravzaprav še bolj skrivnostno sedanjostjo. Lenora (Inti Šraj) se v Romanovem življenju pojavlja in iz njega izginja nenapovedano in poredko, a usodno – zato je jasno, da tudi takrat, ko napove poroko s pomočnikom krajevnega mogotca Krotom (Marko Pigac), njune zgodbe še ni konec.
Skrivnostno večno mladi protagonisti in simbolika vampirjev
Druga polovica zgodbe, kjer se dogajanje vse bolj preveša v sfero nadnaravnega in sanjskega, se dogaja 35 let pozneje (tu se velja vprašati, zakaj je režiser devet let, ki minejo v Dolenčevi zgodbi, podaljšal na tri desetletja in pol, nato pa (z izjemo kratkega prizora) "ignoriral" to, da so vsi junaki zdaj najmanj v poznih srednjih letih. Morda zato, ker bi bili ljubezenski prizori med 60-letnikoma manj vroči?) Ali prijateljema uspe premagati sile teme in smrti, boste morali zvečer ugotoviti sami, a, kot že rečeno – vampirji so tukaj malo manj seksi "padli angeli", kot jih poznamo iz neštetih upodobitev v popkulturi (od nekaterih različic Drakule prek Intervjuja z vampirjem pa do Somraka, ki trenutno obseda najstnice), ampak metafora za oblastnike, ki človeku kri pijejo še po smrti. (Več o simboliki "svojih" vampirjev, pa tudi nekaj "sočnih podrobnosti - kako je na primer vlogo dobil Gregor Luštek - nam je Vinci zaupal v zadnjem posnetku, ki ga najdete na desni.)
Sad silnih naporov in (skoraj) prostovoljnega dela
Kdor je med nastajanjem filma spremljal Vincijev "uradni blog", se najbrž spominja njegovih preglavic s proračunom, z neprijaznim vremenom in pičlim številom snemalnih dni, pa tudi njegove "rekrutacije" entuziastičnih amaterjev, ki bi na kakršen koli način hoteli sodelovati in ki jih je našel kar v blogosferi ("Ta film je delalo ogromno ljudi, nekateri tudi brezplačno ali za minimalno denarja," so režiserjeve besede). Ker gre, kot že rečeno, (tudi) za film o pravem prijateljstvu, ga je Anžlovar posvetil "najiskrenejšemu prijatelju, kar sem jih kdaj imel", nedavno preminulemu direktorju fotografije Vilku Filaču.
Prva filmska vloga Luke Kopra (pa čeprav z drugim imenom)
Čeprav bi Vampirju kdo morda lahko očital marsikakšno sceanristično luknjo, velja pohvaliti za slovenski film precej drzno uporabo posebnih učinkov. In če Rodinovo nenehno vzklikanje ("Goddamn! 'Igzekli'!") na trenutke deluje nenaravno, pa so liki raznih "vaških posebnežev" zlata vredni: ne samo kmet Berghold (Zoran More) in gostilničar (Žiga Saksida), ampak predvsem neprekosljivi Jonas v vlogi rahlo čudaškega Jupa, ki "verjame v NLP-je, v vampirje pa ne". Jonas je zanj bolj ali manj uporabil svoj priljubljeni alter ego "reporterja" Luke Kopra (le da Jup ni tako komično melodramatičen), ki ga je že premierna publika vsakič, ko se je samo pojavil pred kamero, nagradila s pridušenim hehetom.

Vampir z Gorjancev, ki ga Vinci opisuje kot "adventure dramo", vas bo najbrž razdelil na izrazite privržence in strupene kritike. Da nas bo pustil hladne, od Vincija tako ali tako nikoli nismo pričakovali.
V prvih dveh videoposnetkih na desni si oglejte še, kako sta s končnim izdelkom zadovoljna Sebastian Cavazza in Inti Šraj, v spodnji galeriji pa nekaj utrinkov s premiere in več prizorov iz samega filma.
Ana Jurc

























Sebastian Cavazza o pitju krvi
Inti Šraj o fatalki Lenori
Vinci Vogue o zanimivostih v zvezi z Vampirjem