Vaša ocena: 
Ocena 4,9 od 18 glasov
Ocenite to novico!
| Moore je vse prej kot klasični, umirjeni dokumentarist, ki tistemu, na kar se osredotoči, pusti, da samo spregovori. V njegovih delih ni sledu o objektivni distanci ‒ Moore svet okrog sebe opazuje s pozicije čustveno prizadetega subjekta. In številnim je prav to argument, da njegova dela le pogojno uvrščajo med dokumentarce. |
| Vlogo zlodeja in hkrati kriminalca je Moore v svojem delu namenil kar vladajočemu družbenoekonomskemu sistemu, kapitalizmu, katerega razlog obstoja Moore vidi predvsem v tem, da peščici polni žepe na račun množic. Tako so sodobne Združene države postale država, v kateri 1 odstotek prebivalstva nadzira kar 95 odstotkov bogastva. |
Kar koli si že mislimo o Michaelu Mooru, moramo priznati, da smo si do njegovega nastopa kar težko predstavljali, da bi kakšen dokumentarist s svojimi deli izzval tako silovite odzive.
V soboto, 15. septembra, nas bo TV Slovenija na domiselni način spomnila na dogodke izpred štirih let, na takratni začetek velike finančne krize (z bankrotom banke Lehman Brothers in s prostim padom borznih indeksov), ki je zajela skoraj celotno svetovno gospodarstvo in katere boleče posledice še danes občutimo tudi pri nas.
Zvečer, okrog 21.30, si bomo namreč lahko ogledali dokumentarni film kontroverznega ameriškega cineasta Michaela Moora z naslovom Kapitalizem: Ljubezenska zgodba (Capitalism: A Love Story, 2009), v katerem se z zanj značilnim prepletom ogorčene kritike in humorja loteva razkrivanja vzrokov in posledic nedavnega finačnega kolapsa ter nam ob tem ponudi še brezkompromisno kritiko prevladujočega družbenoekonomskega sistema.
A preden si pobliže ogledamo njegov sedmi in do danes zadnji celovečerni dokumentarni film, nekaj predstavitvenih besed namenimo tudi samemu Michaelu Mooru. Le redkokateri sodobni filmski avtor namreč s svojimi deli izzove tako burne in pisano raznovrstne odzive, kot prav Moore, in sicer tako med strokovno kot tudi najširšo javnostjo. Njegove ostre, neprizanesljive, a pogosto tudi pristranske kritike (kar prostodušno priznava tudi sam) sodobne ameriške družbe navdušujejo predvsem mlade in liberalno filmsko kritiko, hkrati pa je vse več tistih, ki menijo, da je Moore predvsem burkež in spretni manipulator.
Kar koli si že mislimo o njem, moramo priznati, da smo si do njegovega nastopa kar težko predstavljali, da bi kakšen dokumentarist s svojimi deli izzval tako silovite odzive. Toda Moore je vse prej kot klasični, umirjeni dokumentarist, ki tistemu, na kar se osredotoči, pusti, da samo spregovori. V njegovih delih ni sledu o objektivni distanci ‒ Moore svet okrog sebe opazuje s pozicije čustveno prizadetega subjekta. In številnim je prav to argument, da njegova dela le pogojno uvrščajo med dokumentarce. A ti preprosto ne poznajo razvoja sodobnega dokumentarnega filma, ki že dolgo ni več ujetnik neke, največkrat le namišljene "objektivnosti" (spomnimo se na primer na esejistični ali lirični dokumentarec).
Bolj kot ta "primanjkljaj" objektivnosti se zdi pri Mooru problematičnega nekaj drugega: namreč to, da je pogosto bombastičen, celo senzacionalističen, da nadvse rad manipulira (pa čeprav le z dobrimi nameni), vse podreja temu, da dokaže svojo tezo. Tako naj bi že v svojem prvencu Roger in jaz (Roger and Me, 1989) – v katerem je ostro kritiziral ponos ameriške avtomobilske industrije, družbo General Motors, ker je zaprla domače tovarne in s tem množice obsodila na brezposelnost, proizvodnjo pa preselila v cenejšo Mehiko –številna dejstva preprosto zamolčal, da bi le dosegel svoj cilj.
In zdi se, da je prav ta značilnost njegovih del še največji vzrok tistih najskrajnejših odzivov, gneva, skoraj sovraštva, ki ga predvsem med ameriško konservativno javnostjo sprožajo njegova dela. Med temi imamo na eni strani glas "civilne družbe", ki se izraža predvsem na spletnih straneh, za vsebine katerih skrbijo posamezniki, odločeni, da razkrinkajo tega "sovražnika ameriškega ljudstva". Tako je bila pred časom ena najbolj znanih in med Moorovimi nasprotniki tudi najbolj priljubljenih strani MooreWatch, ki jo je avtor Jim Kenefick postavil, zato da bi s somišljeniki "nadziral vsako Moorovo potezo" (sama stran in njen avtor sta se pojavila tudi v Moorovem filmu Sicko iz leta 2007), podobno priljubljena pa je tudi še vedno delujoča stran Michael Moore Exposed! (Razgaljeni Michael Moore na naslovu www.mooreexposed.com). Pojavila so se tudi sovražno nastrojena filmska dela (dokumentarec Michaela Wilsona iz leta 2004 in z zgovornim naslovom Michael Moore Hates America), kampanje, ki so javnost pozivale k temu, naj Mooru prepreči "služiti z napadi na Združene države in ameriško vojsko" (sprožila jo je militaristična skupina Move America Forward, ki je blizu orožarskemu lobiju), nanj pa se je spravila tudi zvezna administracija. Po besedah slavnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina, čigar družba Miramax je prevzela distribucijo Moorovega Sicka, jim je namreč ameriško ministrstvo za finance zagrozilo z zaplembo negativa filma, saj naj bi med snemanjem kršili zakon o prepovedi sodelovanja s Kubo.
A krivični bi bili, če bi opozarjali samo na njegovo kontroverznost. Ne glede na to, kaj si sami in kar si drugi mislijo o Mooru in njegovih izzivalnih filmih, pa mu moramo priznati vsaj dvoje: s svojimi deli je tako opozoril na akutna sporna vprašanja sodobne ameriške družbe in sprožil široko razpravo o njih, hkrati pa je dokumentarni film približal najširšemu občinstvu. Prav njegova dela, med katerimi sta tudi najbolj dobičkonosna dokumentarca v zgodovini filma, Bovling za Columbine (Bowling for Columbine, 2002) in Fahrenheit 9/11 (2004), s katerima pa je osvojil tudi nekatera izmed najbolj prestižnih priznanj oziroma nagrad v svetu filma (s prvim oskarja, z drugim zlato palmo v Cannesu), so namreč zvrst dokumentarnega filma vrnila v temo kinodvoran po svetu.
Vrnimo se zdaj k njegovemu zadnjemu dokumentarcu, delu Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, ki je svojo svetovno premiero doživel na beneškem festivalu leta 2009 in bil tam deležen skoraj 20-minutnih stoječih ovacij. Moore nas vanj vpelje s posnetki varnostnih kamer, ki nam kažejo rop banke. Čeprav nas ti posnetki sprva malce zmedejo, pa že kmalu zatem postane jasno, zakaj jih je Moore potreboval: z njimi gledalca namreč opozori na to, da se je nedavno zgodil še veliko večji in hujši rop, saj je bila oropana kar vsa država s svojimi državljani, a se storilcem, direktorjem bank in velikih finančnih družb, čeprav je bilo dejanje opravljeno sredi belega dne in pred očmi celotne države, ni treba bati, da bi končali za rešetkami zapora, tako kot se to zgodi roparjema banke.
Vlogo zlodeja in hkrati kriminalca je Moore v svojem delu namenil kar vladajočemu družbenoekonomskemu sistemu, kapitalizmu, katerega razlog obstoja Moore vidi predvsem v tem, da peščici polni žepe na račun množic. Tako so sodobne Združene države postale država, v kateri 1 odstotek prebivalstva nadzira kar 95 odstotkov bogastva. Moore svojo kritiko usmeri v tiste politike in gospodarstvenike, ki so tak razvoj omogočili, od predsednikov Reagana in Busha mlajšega do finančnikov Paulsona in Greenspana. In prav to, da je Moore svojo kritiko tokrat usmeril v to, resnično široko področje, znotraj katerega plava množica krivcev, je morda vzrok za malce razdrobljeno strukturo filma, ki vsaj v tem pogledu še zdaleč ne dosega trdnosti in koherentnosti Fahrenheita. A čeprav se tudi svet, ki nam ga v svojem filmu kaže Moore, zdi malce poenostavljen, saj ga iz perspektive njegove morale skoraj nekritično deli na dobre preproste ljudi in zlobne bogataše, pa Kapitalizem še zdaleč ne razočara. To je na trenutke skoraj surovo, a prav tako tudi čustveno nabito delo, ki v gledalcu razvnema strasti in ga spodbuja h kritičnemu premisleku nekaterih danosti. Predvsem pa delo, ki za abstraktnimi in pogosto težko razumljivimi mehanizmi vedno najde človeške usode konkretnih posameznikov, preprostih ljudi. In prav njihove zgodbe so tiste, ki Kapitalizmu dajejo dušo.
Denis Valič
Je ena sama kritika kapitalizma v ZDA.
Spomnil sem se na dobro recenzijo na tem portalu izpred mnogih let, ki veliko bolje razloži zakaj se gre: http://www.rtvslo.si/kultura/film/liffe-kapitalizem-ljubezenska-zgodba/217205
Če gledaš na Moorove dokumentarce kot na gosd namesto da tehtaš vsako drevo posebej, boš hitro ugotovil, da ima prav, pa čeprav nam resnico zna podati na precej jurišni način. Ampak to je ravno tista sol v njegovih dokumentarcih, ki jih naredi zanimive. Osnovno sporočilo zato ne bi smelo biti ogroženo. No ja, razen v tebi sorodnih glavah:)
Torej si ravno zato zasluži še več pohvale, ker kritizira tiste, ki so za razliko od njega s krajami in podkupovanjem politikov, prišli do bajnega premoženja. Večina bogatašev drži skupaj. Moore je nekakšen bogataški izobčenec.
Kaj več kot kritiziranje tukaj na forumu ni še po mojem nihče od nas naredil. Če NoClue posname tak film mu samo čestitam, tako kot čestitam Michaelu Mooru. Pa če zato dobi par mio mu jih tudi privoščim. Sicer je pa v Sloveniji dovolj materiala za kakšen dober mafijski film.
Toplo priporočam ogled!
:)
...svojo čustveno prizadetost pa zdravi v svoji luksuzni 2.000.000 $ vredni vili ob jezeru! Prej bi rekel, da na skrajno populističen način izkorišča stisko ljudi za lastno propagando in zaslužek, čisto nič ni boljši kot tisti 1% ljudi, katere toliko kritizira.