Slika je s februarskega obiska von Trierja v Berlinu - v Benetke namreč ni prišel osebno. Foto: Reuters
Slika je s februarskega obiska von Trierja v Berlinu - v Benetke namreč ni prišel osebno. Foto: Reuters
Lars von Trier
Serija The House That Jack Built na male zaslone prihaja leta 2016. Foto: Reuters

Če sem se naučil česa o ženskah? Ne, o njih sem že prej vedel vse.

Lars von Trier
Na rdeči preprogi je film predstavljala samo osrednja igralska postava, tokrat brez Shie LaBoeufa (z vrečko na glavi ali brez nje). Foto: Reuters

Eno je, če film, kakršen je Nimfomanka, predvajaš v Skandinaviji. V Kabulu ali Salt Lake Cityju pa je to nekaj čisto drugega.

Stellan Skarsgard

Režiser, ki je ravno včeraj na beneški filmski festival poslal še drugi del svoje kontroverzne mojstrovine Nimfomanka, bo v bližnji prihodnosti korenito spremenil smer. "Z veseljem vam lahko povem, da bo naslednji projekt Larsa von Trierja televizijska serija v angleščini. Ima izjemno dobro idejo, a o njej žal ne morem ničesar povedati," je v Benetkah zbranim novinarjem pojasnila njegova producentka Louise Vesth. "Rad bi zbral veliko ekipo igralcev in na podlagi tega, kar sem slišala, sem prepričana, da bo posnel nekaj, česar še niste videli in tudi ne boste več," je vse, kar je povedala o seriji The House That Jack Built.

Von Trier je že v preteklosti delal za televizijo, najbolj pa je znana njegova miniserija Kraljestvo iz devetdesetih, ki se je odvijala v notranjosti razpadajoče danske bolnišnice.


Sloviti režiser je v svoji 25-letni karieri pobral vrsto nagrad, med drugim leta 2000 cansko zlato palmo za film Plesalka v temi - zato pa so njegovi javni nastopi pogosto namerno izzivalni in škandalozni. Najdlje v tej smeri je šel najbrž leta 2011 v Cannesu, ko so mediji pograbili njegovo izjavo, da "lahko malce sočustvuje s Hitlerjem". Po tistem se je zavezal molku, češ da je tako ali tako vedno narobe razumljen - a tokrat je očitno ocenil, da je napočil trenutek za vsaj virtualni nastop. Tiskovne konference v Benetkah se je udeležil z vklopom v živo preko zaslona prenosnega računalnika, ki so ga položili na mizo.

Pred tem nenapovedanim "obiskom" si je občinstvo ravno ogledalo necenzurirano, daljšo "režiserjevo" različico drugega dela Nimfomanke. Oba filma v neokrnjeni obliki skupaj trajata približno pet ur in pol, gre pa seveda za prvoosebno pripoved protagonistke (Charlotte Gainsbourg), ki o svojem življenju in predvsem seksualni preteklosti pripoveduje naključnemu znancu (Stellan Skarsgard), ki jo je pretepeno našel v zakotni uličici.

V film "vrnili" prizor splava
Necenzurirana različica je menda bogatejša samo za nekaj prizorov dialogov in spolnosti, ki pa ne spremenijo osnovne niti pripovedi; največje odstopanje je zelo nazoren prizor splava, ki ga v do zdaj videnih kopijah filma ni bilo. Sprva so ga odstranili, je Vesthova pojasnila na tiskovni konferenci, da bi filmu zagotovili čim širšo distribucijo. "Pomembno je bilo, da film pride v kinematografe po vsem svetu. Zaradi različnih cenzorskih norm je bil ta prizor problematičen na več področjih."

"Eno je, če film, kakršen je Nimfomanka, predvajaš v Skandinaviji," je pristavil Stellan Skarsgard. "V Kabulu ali Salt Lake Cityju pa je to nekaj čisto drugega."


Von Trier je na tiskovni konferenci pravzaprav igral vlogo "klica v sili" - Skarsgard ga je smel poklicati vsakič, ko se je v zvezi s kakim odgovorom znašel v zadregi. Iz varnosti svoje virtualne odmaknjenosti se je režiser opisal kot "mazohista" in posebej poudaril, da ga proces ustvarjanja Nimfomanke ni naučil ničesar novega o niansah ženske sksualnosti. "Če sem se naučil česa o ženskah? Ne, o njih sem že prej vedel vse."

Če sem se naučil česa o ženskah? Ne, o njih sem že prej vedel vse.

Lars von Trier

Eno je, če film, kakršen je Nimfomanka, predvajaš v Skandinaviji. V Kabulu ali Salt Lake Cityju pa je to nekaj čisto drugega.

Stellan Skarsgard