V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je na ogled razstava, ki zaznamuje 500. obletnico začetka verske reforme Martina Lutra. Sprožil je reformacijo širokih razsežnosti, ki je razdelila zahodno Cerkev. Nastopil je zoper trgovino z odpustki. Vprašanje opravičenja je osrednje Lutrovo vprašanje, gre pa za izredno zaostritev moralne odgovornosti. O pomenu njegove geste in njenem odmevu na Slovenskem smo v oddaji Profil govorili z dr. Jonatanom Vinklerjem, zgodovinarjem in avtorjem razstave. Če ste jo zamudili, jo najdete na dnu novice.

Na velikonočni ponedeljek začniva s tem praznikom. Evangeličanska cerkev daje velik poudarek velikemu petku, katoličani pa velikonočni nedelji. Na čem temelji ta razlika?
Zagotovo jo je pripisati tudi enemu temeljnih Lutrovih spregledov oziroma revolucionarnih misli. To bi lahko ubesedili v sintagmi "samo Kristus", to se pravi samo smrt Kristusa na križu odrešuje ljudi. In ta je zvezana z velikim petkom. Zato je ta dan za Evangeličansko cerkev tako pomemben.

Pred 500 leti je Martin Luter objavil 95 tez proti prodaji papeževih odpustkov in jih skupaj s pismom poslal cerkvenim oblastem. Kakšno revolucijo je sprožil?
Najprej pravzaprav ne zelo velike. Najprej je bilo to kot rahel zbodljaj z buciko, kajti te teze so bile vendarle napisane v jeziku izključno učene kulture, to se pravi v latinščini, zraven niti ni bilo pričlenjenega velikega razlagalnega besedila. Intenziven razvoj se v osnovi začne takrat, ko prestopi ta učena misel, se pravi latinska misel dr. Lutra, v ljudsko kulturo. Se pravi, v kulturo v nemškem jeziku. To se začne, ko prevedejo teh 95 tez in ko se začne to besedilo razpečevati po sejmih na Saškem, šele takrat v bistvu to pride v neki kapilarni obtok.

Nekateri za začetek reformacije štejejo leto 1520, ko je Luter zažgal papeško bulo, ki mu je zaradi teh tez grozila z izobčenjem iz Rimskokatoliške cerkve. Za kaj gre? Kaj je dejansko pomenilo to viharno 16. stoletje za reformacijo?
Ta letnica 1520 ima neko zelo simbolično konotacijo. Takrat se Luter s sežigom papeške bule neposredno upre papeški avtoriteti, kar je bilo do takrat pravzaprav dejanje nezaslišanih razsežnosti. Kar zadeva 16. stoletje, je pa vendarle treba v Martinu Lutru gledati tudi človeka nove dobe. Se pravi človeka, ki bi mu italijanska renesančna miselnost pridela neko posebno lastnost, virtu, potenco, zmožnost, energijo, da na tak ali drugačen način uveljavi tisto, kar individualno šteje za prav.

V času Martina Lutra je bil papež Medičejec, Giovanni de' Medici, uživač, gurman, predvsem pa zapravljivec. Je to na neki način tudi pospešilo njegovo gesto?
Treba je vedeti, da Martin Luter pride v neki referenčni prostor razmer in razmerij v Katoliški cerkvi, ki niso bila rezultat zgolj 16. stoletja, to je bila zgodba, ki se vleče pravzaprav skozi ves visoki srednji vek, in nekateri papeži so živeli nekoliko bolj renesančno, dinamično življenje, drugi manj. O papežu Leonu X., ki ga omenjate, je katoliški zgodovinar Ludwig von Pastor rekel, da je bil pravzaprav papež Leon največja preizkušnja, ki jo je božja vsemogočnost naklonila sveti Cerkvi. Mislim, da komentar tukaj ni prav potreben.