Mučijo ga vizije pekla, polne tipičnih računalniških podob, ampak te vizije občasno naredijo vtis: ljudje, ki hodijo mimo z glavami, zasukanimi vzvratno, recimo. Na fotografiji: Tom Hanks v Infernu. Foto:
Mučijo ga vizije pekla, polne tipičnih računalniških podob, ampak te vizije občasno naredijo vtis: ljudje, ki hodijo mimo z glavami, zasukanimi vzvratno, recimo. Na fotografiji: Tom Hanks v Infernu. Foto:
Tu so pregoni po čudovito posnetih Firencah, Benetkah in Carigradu, s spremljajočimi Langdonovimi pojasnili simbolov, dešifriranjem skrivnosti slavnih slik in Danteja Alighierija. Vidimo veliko lepe arhitekture. Kot je pogosto v takšnih filmih – pa tudi v zadnji pustolovščini Jasona Bourna - je več tekanja naokoli, kot je napetosti. Na fotografiji: Tom Hanks in Felicity Jones v Infernu.
Najbolj vznemirjujoča prvina v ameriškem filmu Krvavi zaščitnik (Blood Father, 2016) francoskega režiserja Jean-Françoisa Richeta je gnev, ki ga izraža Mel Gibson v glavni vlogi. Ko se sooči z nezvestim starim prijateljem, ki ga je izdal, njegov gnev izbruhne, kot da je bil desetletje potlačen.
Link, ki ga igra Gibson, je marginalec, ki živi v stacionarnem avtodomu v naselju avtodomov v puščavi v Novi Mehiki. Vietnamski veteran je, pa tudi bivši kaznjenec, pijanec, član motociklistične tolpe. Žena ga je zdavnaj zapustila. Njegov otrok je izginil. Prijatelji so ga izdali. Vsak dan znova poskuša obvladati ta gnev.
V njegovo življenje vdre najstniška hči, ki je padla v slabo družbo mehiških preprodajalcev mamil in hladnokrvnih morilcev. Oče in hči, ki je na robu divjaškega življenja, ki je njega uničilo, se znajdeta na begu pred morilci. Na fotografiji: Erin Moriarti in Gibson v Krvavem zaščitniku.

To ni načrt, da bi svet uničili s kugo, ki ga odkrije junak v Infernu (2016), že tretjem filmu, ki ga je režiser Ron Howard posnel po romanih Dana Browna s Hanksom v glavni vlogi. Vsaka filmska sezona prinese načrte za uničenje mest, dežel ali pa sveta. Ne gre niti za občasno zanimive halucinacije, ki jih doživlja Langdon. Ta se zbudi v bolnišnici v Firencah in ne ve, kako je tja prišel. Edino, kar ve, je, da ga poskuša ubiti vztrajna morilka, preoblečena v policistko in da je njegovo zadnje upanje pogumna in iznajdljiva mlada zdravnica Sienna Brooks, ki jo igra Felicity Jones. Mučijo pa ga vizije pekla, polne tipičnih računalniških podob, ampak te vizije občasno naredijo vtis: ljudje, ki hodijo mimo z glavami, zasukanimi vzvratno, recimo.

Tudi pripoved, v kateri junak in junakinja v dirki s časom poskušata najti skrito posodo z virusi kuge, ni tisto, kar je v filmu pretresljivo. Tu so pregoni po čudovito posnetih Firencah, Benetkah in Carigradu, s spremljajočimi Langdonovimi pojasnili simbolov, dešifriranjem skrivnosti slavnih slik in Danteja Alighierija. Vidimo veliko lepe arhitekture. Kot je pogosto v takšnih filmih, je več tekanja naokoli, kot je napetosti.

Edina srhljiva prvina filma sta mlada ljubimca, ki stojita za genocidnim načrtom, da bi svet rešila pred prenaseljenostjo, in sicer tako, da bi s pandemijo kuge pobila na milijarde ljudi. To sta mlada, lepa in izjemno nadarjena človeka, katerih ljubezen je prav tako očitna kot njuna popolna zvestoba stvari. Nezmotljiva sta. Gledamo ju v njunem stanovanju, polnem sončne svetlobe, kako si izmenjujeta darila in se ljubita kot dva srečna mlada človeka, popolnoma prepričana o svojih prepričanjih. In ni dvoma, da je v njunih očeh zločin, ki ga načrtujeta, izraz ljubezni do človeštva. Njuna pravovernost je vrsta narcisizma, ki dopušča, da odločata o usodi drugih, in je izraz tiste abstraktne ljubezni do človeštva, ki ji manjka empatija s posameznikom. Tako da nam ta tipično bombastična superprodukcija da bežen pogled na nekaj zares srhljivega.

Najbolj vznemirjujoča prvina v ameriškem filmu Krvavi zaščitnik (Blood Father, 2016) francoskega režiserja Jeana-Françoisa Richeta je gnev, ki ga izraža Mel Gibson v glavni vlogi. Ko se sooči z nezvestim starim prijateljem, ki ga je izdal, njegov gnev izbruhne, kot da je bil desetletje potlačen. Ko napade svojo hčer, ki skuša pred njim skriti, da se "zadeva", Gibson v hipu zamenja navidezno ravnodušnost za bes. V sebi ima ves gnev nekdanjega zapornika, ko nekdo ogroža njegovo življenje brez kriminala, ki ga mora živeti, da ne bi spet končal v zaporu. Gibson je videti kot jezen človek. V enainšestdesetem letu ima gubast, a za svojo divjo sivo brado še vedno čeden videz. Videti je kot človek, ki je prestal velike boje, verjetno največje s samim seboj.

Link, ki ga igra Gibson, je marginalec, ki živi v stacionarnem avtodomu v naselju avtodomov v puščavi v Novi Mehiki. Vietnamski veteran je, pa tudi nekdanji kaznjenec, pijanec, član motociklistične tolpe. Žena ga je zdavnaj zapustila. Njegov otrok je izginil. Prijatelji so ga izdali. Vsak dan znova poskuša obvladati ta gnev.

V njegovo življenje vdre najstniška hči, ki je padla v slabo družbo mehiških preprodajalcev mamil in hladnokrvnih morilcev. Oče in hči, ki je na robu divjaškega življenja, kakršno je njega uničilo, se znajdeta na begu pred morilci.

Krvavi zaščitnik je zgodba o jeznem ameriškem belcu. Res je, da film poskuša ustvariti malo ironičnega konteksta, ampak končno gre za belega odpadnika, ki je pošteno služil svoji domovini v vojni in zdaj rešuje svojo lepo belo hčer pred nebelimi divjaki. Tudi simpatični Mehičani v filmu, Linkovi prijatelji, so zaporniki.

Vseeno gre za precej dober film. Ne le Gibson, tudi vsi drugi igralci so pristni. Scenarij Andreje Berloff in Petra Craiga po Craigovem romanu ima nekaj pestrega dialoga ("Mala, imaš mentaliteto zlorabljene žene," Link pove hčeri, ko ta vztraja, da jo zares globoko ljubi fant, ki jo je izkoriščal kot fasado za preprodajo mamil). Richet režira jedrnato kot v svojem zadnjem ameriškem filmu Napad na policijsko postajo (Assault on Precinct 13, 2005), zato imata Gibsonova igra in film nasploh pridih avtentičnosti.