Stephen Daldry, za oskarje nominirani režiser dram Billy Elliot in Ure do večnosti, je s Smetmi (Trash) spletel zgodbo o prijateljstvu skupine otrok z dna družbene lestvice. Najstniki Raphael, Gardo in Rat životarijo na smetišču brazilskega velemesta, dokler nekega dne ne najdejo skrivnostne denarnice. Nad njihov geto se kmalu zgrnejo trume brezobzirnih kriminalcev in podkupljenih policistov, fantje pa se lahko kmalu zanesejo le še sami nase ... Na redni spored slovenskih kinematografov film, v katerem je Daldry glavne vloge razdelil med tri naturščike, prihaja 6. novembra.

Prvič brez žirije
Smeti so v bitki za zmagovalno lento premagale 14 drugih filmov, med drugim Fincherjev Ni je več in tv-serijo Stevena Soderbergha The Knick. Letos je bilo sicer prvič, da je rimski festival namesto strokovne žirije upošteval mnenje občinstva - princip, ki ga denimo uporabljajo njihovi kolegi v Torontu.

Kljub tujejezičnemu oskarju časi niso rožnati
Rdeča nit festivala je bil sicer vzpon novega italijanskega filma. Industrija na Apeninskem polotoku je sicer v resnih škripcih: med letoma 2012 in 2013 je dobiček od prodaje vstopnic padel za 27 odstotkov, povprečni proračun za snemanje italijanskega filma je 1,8 milijona evrov, med filmi, ki jih gredo ljudje gledat v kinematografe, pa je manj kot tretjina domačih.

Na festivalu so vseeno lepo sprejeli dva domača kandidata, komedijo Fino a qui tutto bene in dokumentarec Looking for Kadija, ki spremlja iskanje Eritrejke, ki bi lahko igrala kultno lepotico.

Zvezde grejo raje v Benetke
Tematski poudarek festivala je bil morda, bi lahko sklepal kak cinik, posledica medlejšega obiska iz Hollywooda; v Rim sta sicer prišla Clive Owen (The Knick) in Willem Dafoe (A Most Wanted Man), ni pa se denimo pojavil nihče od ekipe film Ni je več, ki je bil na koncu nagrajen za najboljšo fotografijo; enako velja za ekipi filmov Nightcrawler in Still Alice. Spandau Ballet so sicer prišli na premiero dokumentarca Soul Boys of the Western World, niso pa nastopili.

Müller se poslavlja
Injekcije življenja ne bi potreboval samo italijanski film, ampak tudi njihov drugi najpomembnejši filmski festival: obisk je namreč od leta 2012 padel za 50 tisoč ljudi, direktor Marco Müller pa se je moral znajti z za dve tretjini nižjim proračunom kot pred tremi leti, ko je stopil na čelo festivala. (Morda je ravno zato po sklepu letošnjega festivala potrdil, da se od funkcije poslavlja, češ da se vrača v akademske vode.)