V rodnem kraju je bil dejaven v zasedbi hard-rock-punk-bluesa Rupa u zidu, s katero so izdali štiri albume, v tem mesecu pa je Avdić izdal svoj šesti samostojni album Manjina (slov. Manjšina), ki ga je nedavno predstavil na koncertu v Kinu Šiška.

Avdić je napisal tudi zbirko pesmi Kuda sestro in tri romane - Enter džehenem, Tiket za revoluciju in Na krvi ćuprija; po zadnjem je za Gledališče Glej nastala monodrama Most na krvi v režiji Mareta Bulca. Lani pa je z Barbaro Kapelj Osredkar na oder postavil predstavo A Štekaššš?, ki se je med drugim ukvarjala s položajem umetnika priseljencav novem okolju.

Podpisuje se tudi pod glasbo za več predstav in filmov (med drugim tudi za Arheo Jana Cvitkoviča in Boj za Siniše Gačića) ter je glavni protagonist dokumentarca, ki govori o njem samem. Leta 2013 je namreč Dušan Moravec, nekdanji član zasedbe Kuzle o Avdiću posnel film Pravi človek za kapitalizem, ki je potovanje med njegovimi knjigami, glasbenimi nastopi, gledališko predstavo in življenjem, njegova stališča pa pridejo do gledalca prek besedil pesmi in romanov ter pogovorov z drugimi ljudmi.

Ker Avdić prek svojega dela nadvse lucidno obračunava z banalnostmi sodobnega časa, smo se v intervjuju raje kot interpretaciji njegovih stvaritev pretežno posvetili praktičnim vidikom njegovega ustvarjanja.

Vaši albumi običajno nosijo naslove po eni izmed skladb, ki so na njih. Je določena skladba pač izbrana za naslovno ali gre pri tem za nekakšno konceptualno odločitev? In ali so zaporedni albumi tudi kako medsebojno povezani?
V bistvu deluje, kot da so zadnji trije medsebojno povezani, ne le zaradi naslovov - Mein Kapital, Human Reich in Manjina, temveč ker imajo v bistvu tudi enako zunanj podobo. Ovitke za vse tri je oblikoval Ajdin Bašić, ki se je držal neke svoje forme, ki mi je zelo všeč. Vendar to ni namenoma, albumi niso medsebojno pomensko povezani, saj tudi ne nastajajo kot kake konceptualne celote. Pesmi pridejo same od sebe, v misli se prikrade kak verz … Samo prvi album …od trnja i žaoka in Mein Kapital. ne vsebujeta skladbe, s katero bi nato naslovil celotno ploščo.

Vselej imam v zalogi zadosti skladb, vendar je končni izbor tistih, ki pristanejo na albumu, prejkone narejen intuitivno. Ko grem na snemanje v studio, imam s seboj spisek skladb, ampak se šele na koncu odločim tudi glede vrstnega reda. In ko gledam nazaj, bi dejal, da je najbrž nato naslov albuma tisti, ki jih poveže v neko smiselno celoto. Glasbo pa ustvarjam ves čas, tako da ko izide en album, se lahko zgodi, da imam tudi že naslednji dan kako novo skladbo. Kdaj pa se mi tudi zgodi, da preprosto pozabim na kako skladbo ali pa je ne posnamem zaradi kake tehnične težave in jo zato uvrstim šele na naslednji album; to se mi je zgodilo tako pri predhodnem albumu kot tudi pri enem prej.

Kako je z založbami? Zanima me, ker so vaše stvaritve izšle tako pri kultni hrvaški založbi Slušaj Najglasnije!, kot tudi pri domači Moonlee, zadnji trije pa v samozaložbi oziroma za vašo Kapital Rekord …
Moj prvi album je izšel pri Slušaj Najglasnije!, založbi Zdenka Franjića. Gre za neodvisnega založnika, ki je svojo dejavnost začel še pred vojno. Pri njem so izšle na primer prve izdaje zasedb Majke in Messerschmitt, v njegovem katalogu pa najdemo tudi na primer Hladno Pivo ali Bambi Molesters, tako da je pravzaprav dobro pokrival določeno glasbeno področje. Pri njem sem izdal tudi prvi roman Na krvi ćuprija, ki je leta 2004 izšel skupaj z mojim prvim samostojnim albumom in sta tvorila neko celoto. Franjić je v tistem času tudi že imel svojo knjižno založbo, imenovano Bratstvo duša.

Drugi in tretji samostojni album sem nato izdal za založbo Moonlee, zadnje tri pa pod svojo lastno znamko Kapital Rekord, ki so na razpolago tudi na mojem bandcampu za zastonjski prenos. Vendar pa ima Moonlee, ki jo vodi Miran Rusjan, še vedno vlogo mojega agenta za koncerte po celotnem prostoru nekdanje Jugoslavije, z izjemo Bosne in Hercegovine. Tam imam seveda sam veliko znancev s koncertnih prizorišč, kjer sem tudi že v preteklosti nastopal.

Kako bi ocenili spremembe na umetniškem področju od vašega odhoda? Tako v sami Tuzli kot tudi širše v celotni Bosni in Hercegovini ...
K sreči lahko rečem, da jih je kar veliko še vedno dejavnih. Seveda so nekateri vmes prenehali ustvarjati, vendar je tako povsod. Obstajajo tudi še vedno nekatera prizorišča od prej. Vendar tako, kot je tudi v Sloveniji občutiti krizo oziroma recesijo oziroma kakor koli že to imenujemo, se to v Bosni in Hercegovini občuti toliko močneje. Sicer pa je področje vitalno, in ne le glasbeno.

Kdo tvori jedro občinstva na vaših koncertih in ali se ta sestava kaj razlikuje v državah nekdanje Jugoslavije? In kakšne so izkušnje s koncertnimi prizorišči tega prostora?
Ne bi znal zares opredeliti sestave svojega občinstva! Prihajajo ljudje, ki so moje generacije, in vse do srednješolcev. Pogosto se zgodi, da me nekdo nekdo pač pozna oziroma pozna mojo glasbo in nato s seboj pripelje še kakega znanca ali dva. In vselej je tako mešano koncertno občinstvo, tudi po različnih državah. Ne obstaja določen krog ljudi z nekimi značilnostmi, za katerega bi lahko zatrdil, da gre pri njem za moje občinstvo. In tako mi je tudi najljubše. Mogoče je pač res edino razlika, ko nastopam v Tuzli.

Za seboj imam koncerte na mnogih prizoriščih, ne nujno vselej samo koncertnih, nastopal sem v najrazličnejših, tudi že skorajda nemogočih prostorih. Pred časom se je na primer zgodilo, da so klub, v katerem naj bi nastopil, medtem zaprli, in sem prisiljen nato nastopati v prostoru, ki ga ne bi mogel opisati niti kot bar niti kot picerija. Bilo je kar zabavno na pogled - za mano je bilo polno okrasnega cvetja. Nimam pa najljubšega prostora, vsakič je pač pomembno, da je razpoloženje pravo.

Bi se strinjali, da so prebivalci držav nekdanje Jugoslavije na umetniškem področju še vedno precej bolj povezani kot na primer z drugimi sosednjimi državami in je v tem pogledu celo nekako preživela?
Da, v kulturološkem smislu zagotovo. Morda je mogoče to najbolj izrazito zaznati v gledališču in glasbi, pa tudi v književnosti. Na primer tudi zagrebška založba Algoritam, ki mi je izdala dva romana in pesniško zbirko, ima pod svojim okriljem ustvarjalce z nekdanjega jugoslovanskega prostora. Po razpadu skupne države se je zagotovo najprej spet povezalo oziroma ostalo povezano umetniško področje, morda je glasbeno najočitneje prebilo te meje, ki so naenkrat postale pomembne.

Nekaj časa ste preživeli v ZDA, zato me zanima, ali ste kdaj koncertirali tam, sploh zaradi teže vaših besedil?
V ZDA sem odšel po vojni leta 1996 brez nekih dejanskih načrtov za prihodnost. Tam sem imel znanca, prek katerega sem lahko uredil birokratske zadeve. Vendar pa nisem koncertiral tam. Ostal sem tri leta, vendar mi danes ni žal, da sem se vrnil, kot mi tudi nikakor ni žal, da sem šel v ZDA.

Kaj pa kje drugje zunaj prostora nekdanje Jugoslavije? Sprašujem predvsem zato, ker je na koncertu sicer res morda najpomembnejša energija, vendar pa imajo seveda besedila vaših pesmi res veliko težo, brez glasbe se lahko berejo kot poezija …
Koncertiral sem tudi že večkrat po Evropi; na primer na Danskem v Köbenhavnu, nato na Norveškem v Oslu, v Nemčiji sem po moje imel kakšnih pet koncertov. Je pa res, da v teh krajih živi kar nekaj ljudi, ki so se tja preselili z vojnih območij nekdanje Jugoslavije in med njimi se najdejo tudi razni koncertni promotorji, tako da bi dejal, da so kar polovico občinstva dejansko tvorili ljudje iz našega nekdanjega skupnega prostora. Imel sem srečo, da so moja besedila prevedli nekateri, ki že dolgo živijo v teh svojih drugih domovinah. Zato so lahko koncerti tudi bistveno boljše delovali, saj so se na nekaterih projicirali prevodi besedil, na drugih pa so ljudje ob vstopu na prizorišče dobili natisnjene te prevode besedil.

Glede tega se mi je zgodilo še nekaj zabavnega oziroma tudi zanimivega. Tako kot govorimo o nekih razhajanjih ali napetostih med sosednjimi državami na Balkanu, obstajajo take situacije seveda povsod po svetu. In tako me je organizator koncerta na Danskem spraševal, ali imam kake prevode svojih pesmi, sem mu povedal, da imam angleški prevod, pa tudi nemškega, vendar nisem bil gotov, če bi ta bil uporaben za Dance. In zabavno je biloil: "Nujno mi pošlji tega nemškega!" (smeh). Pač še vedno vidimo, kako se neke nenaklonjenosti nerazrešenih situacij iz preteklosti še kar vlečejo desetletja, celo stoletja.

Kako doživljate razliko med koncerti z zasedbo Rupa u zidu in samostojnimi koncerti? In ali so vaši samostojni nastopi bliže performansu kot nekemu "standardnemu" koncertu?
Začeli smo nekaj let pred vojno, zadnji album Laku Noć Pacijenti pa smo izdali leta 1996. Zame je poglavitna razlika v tem, da ko sem sam na odru, imam tudi več svobode. Z zasedbo je bilo seveda drugače, saj smo na odru odigrali to in tako, kot smo si zamislili na vajah in v tej smeri tudi vadili za koncert. Moji samostojni koncerti se morda res lahko razumejo bolj kot performansi, vendar še vedno gre predvsem za koncerte. Vendar drži, da vsebujejo kar nekaj performativnih trenutkov, ki se najbrž močneje vtisnejo.

Besedila za Rupu u zidu so bila prav tako vaše delo. Se od teh začetkov v devetdesetih letih minulega stoletja pa do danes njihov fokus pomika vse bolj v intimno sfero?
Da, za Rupu u zidu sem ustvarjal besedila in glasbo, moj brat pa je dodatno poskrbel še za aranžmaje skladb. Že na mojem prvem samostojnem albumu je bilo kar veliko mojih zelo intimnih zgodb, recimo, da je bila polovica njih takšna. Tako da sem se ob njegovi objavi prav vprašal, koga bi lahko sploh zanimale te intimne scene. Vendar se je izkazalo, da se veliko ljudi prepozna v tem, za kar morda od začetka misliš, da je zgolj tvoja lastna intima. Na koncu spoznaš, da so naša intimna doživljanja stvari zelo sorodna - pa naj gre za govorjenje o ljubezni, raznih strahovih, upanju, tukaj se večinoma lahko vsi nekako poistovetimo.

Spremembe na področju glasbene industrije na nekdanjem jugoslovanskem prostoru
Nekoč je na tem prostoru deloval sistem velikih glasbenih založb, kot so bile na primer Jugoton v Zagrebu in PGP RTB, ki je delovala v okviru beograjske radiotelevizije, v Ljubljani ZKP prav tako v okviru takratne ljubljanske radiotelevizije, v Sarajevu pa je bila založba, imenovana Sarajevo Disk. Vendar je ta sistem takrat kar dobro deloval, saj so se nekoč tudi te večje založbe do neke mere zanimale za prejkone alternativne ustvarjalce. Nato pa so se vendarle nekako v osemdesetih let preteklega stoletja začele pojavljati še neodvisne založbe, prva meni znan je bila prej omenjena Slušaj Najglasnije!, ki pa se je danes drži naravnost legendarni status.

Bistvena sprememba na svetovnem glasbenem področju do danes je nedvomno veliko izdaj v samozaložbi, kjer pa ne gre le za kake manjše izvajalce, temveč to delajo tudi svetovno znani glasbeniki. Uveljavila se je tudi praksa, da ustvarjalec sam postavi na splet svoj izdelek za zastonjski prenos oziroma da kupec sam določi ceno. Če se ne motim, je od znanih to prva naredila zasedba Radiohead, spomnim pa se tudi, da se je Trent Reznor iz zasedbe Nine Inch Nails odpovedal založbi in sam objavil svoje delo. Seveda je to smiselno, saj veliki založniki praviloma zelo veliko dobička zadržijo zase in nekateri odnosi med založbo in njenimi varovanci lahko res že spominjajo na sužnjelastniška razmerja.

Je novi album Manjina izšel samo v digitalni obliki, ali bo na voljo tudi na fizičnem nosilcu zvoka? In kje snemate svoje albume?
Izide tudi na zgoščenki, ki v spremljajoči knjižici prinaša še eno mojo do zdaj neobjavljeno zgodbo, tako da na ta način zgoščenka prinaša še neko dodatno vrednost. Prejšnja dva albuma Mein Kapital. in Human Reich sem posnel na Konservatoriju za glasbo in balet z Nevenom Smolčičem, ki poučuje tam. Manjino pa smo snemali v studiu Metro z Juretom Vlahovičem, s katerim sem že sodeloval na albumu Život je raj, ki je sicer moj tretji album, vendar prvi, ki sem ga posnel v Sloveniji. Imam srečo, da lahko večinoma sodelujem z ljudmi, s katerimi me vežejo prijateljske vezi, tako da zadeve nastajajo "uz malu pomoć mojih prijatelja", kot se reče temu (nasmešek).

Dotakniva se še gledališke dejavnosti. Kako je po vašem romanu Ćuprija na krvi nastala gledališka predstava Most na krvi? In mogoče še beseda ali dve o predstavi Kaj pa če ..., za katero ste ustvarili glasbo.
Šlo je za mojo prvo in za zdaj edino monodramo, Mare Bulc jo je postavil na oder Gledališča Glej. Za gledališče seveda še vedno največ ustvarjam glasbo in ena zanimivejših izkušenj je bilo prav ustvarjanje za predstavo v Lutkovnem gledališču Maribor, naslovljeno Kaj pa če …, ki je prišla na spored v tem mesecu. Tudi to predstavo je režiral Mare Bulc, besedilo je napisal Nebojša Pop Tasić, za scenografijo je poskrbel Damir Leventić, in to naše sodelovanje je bilo super, saj se vsi poznamo že prek sodelovanja pri kakih prejšnjih projektih. Zelo všeč mi je ideja predstave, saj se sprašuje, kakšen bi bil svet brez igrač. Celotna predstava je zastavljena tako, da ni niti ene igrače, nato pa jih začnejo ustvarjati iz tega, kar je bilo na odru.

Skozi čas so se seveda spreminjale ideologije in se tudi notranje spreminjale, kar pa me zanima, kako bi opredelil spremembo razmerij med posameznikom in ideologijo, ki ji pripada oziroma jo zagovarja.
Dejal bi, da je dandanes skorajda nemogoče govoriti o nekih pravih ideologijah, saj je skoraj vse entertainment, se pravi razvedrilo. Vsi ti napisi na majicah in podobno - to je le razvedrilo. Danes je glede na naše izkušnje zadnjih nekaj desetletji pomembnejše vprašanje, ali se je prej tudi sploh verjelo v ideologije.

In še zadnje vprašanje ... kaj za vas osebno pomeni luksuz?
Zagotovo to, da lahko počneš, kar te osrečuje in izpolnjuje ter da se je mogoče na ta način tudi preživljati. Nedvomno je to bistveno več vredno od velikih količin denarja (nasmešek).