Lojze Slak, ko je zadnjič stal na odru s svojo harmoniko na koncertu v čast Milanu Ferležu, dolgoletnemu producentu, aranžerju in kitaristu njegovega ansambla. Koncert je bil v Cankarjevem domu 15. decembra 2010. Foto: Filip Pesek
Lojze Slak, ko je zadnjič stal na odru s svojo harmoniko na koncertu v čast Milanu Ferležu, dolgoletnemu producentu, aranžerju in kitaristu njegovega ansambla. Koncert je bil v Cankarjevem domu 15. decembra 2010. Foto: Filip Pesek

Bil je širok človek, kar se je pokazalo tudi v njegovem sodelovanju z rockskupino Big Foot Mama, kar zelo cenim. Mnogim generacijam harmonikarjev je kazal pot in jim bil za zgled. Moje iskreno sožalje gre njegovi družini in vsem njegovim oboževalcem.

Boris Kopitar o Lojzetu Slaku
Lojze Slak
Slak je že več kot pol stoletja legenda slovenske narodno-zabavne glasbe, mojster diatonične harmonike, avtor mnogih zimzelenih skladb in vodja skupine Ansambel Lojzeta Slaka. "Svoje" glasbilo, diatonično harmoniko, je izpopolnil s šestim gumbom za igranje basov in gumbom za desno roko. Foto: MMC RTV SLO
Lojze Slak (po spominu Ivana Sivca, avtorja knjige o Slaku)
Slavko Avsenik
Slavko Avsenik je povedal, da njegova in Slakova zasedba nista nikoli profesionalno sodelovali, čemur je po njegovem mnenju botrovala predvsem velika zasedenost obeh ansamblov. S Slakom pa sta se večkrat prijateljsko srečala. Foto: avsenik.com
Zadnji nastop Lojzeta Slaka na večeru v čast Milanu Ferležu (december 2010)

"Spomin nanj bo vedno ostal skozi pesmi, kot sta Čebelar in V dolini tihi, tudi med tistimi, ki imajo radi drugačno glasbo," je o Slakovem vplivu na slovensko glasbo povedal starosta slovenske narodno-zabavne glasbe Boris Kopitar.

Kopitar, pevec in voditelj oddaj z narodno-zabavno glasbo, je za MMC ob smrti svojega dolgoletnega prijatelja Lojzeta Slaka strnil še nekaj misli in občutkov: "Čeprav sem bil seznanjen s potekom njegove bolezni, sem upal, da si bo še kdaj oprtal svojo harmoniko. Imel je voljo, a se žal ni izšlo. Zaradi njegove smrti sem zelo prizadet, saj ga poznam že od mladih let in sva se vedno dobro razumela. Bil je širok človek, kar se je pokazalo tudi v njegovem sodelovanju z rockskupino Big Foot Mama, kar zelo cenim. Mnogim generacijam harmonikarjev je kazal pot in jim bil za zgled. Moje iskreno sožalje gre njegovi družini in vsem njegovim oboževalcem."

Podiranje glasbenih meja
Baskitarist Alen Steržaj iz skupine Big Foot Mama je Slaka označil za steber slovenske narodno-zabavne glasbe in simbol njene dolenjske zabavljaško-melanholične verzije. Tudi njegovi skupini je bil vzor v tem, da je igral do zadnjega: "Do smrti ni odložil harmonike v kot - temu mi pravimo rokenrol." Leta 2005 je namreč Big Foot Mama v dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani praznovala 15. obletnico delovanja, za največje presenečenje pa je poskrbel prav Ansambel Lojzeta Slaka s priredbo pesmi Neki sladkega v narodno-zabavni različici.

Sodelovanje je za Big Foot Mamo po Steržajevih besedah predstavljalo izziv, saj je še pred dvajsetimi leti veljalo, da sta rock in narodno-zabavna glasba nezdružljiva, saj je ta veljala za glasbo naših staršev in starih staršev. "Mi pa smo prepoznali kvaliteto v glasbi Lojzeta Slaka in smo si neobremenjeni s predsodki želeli skupaj narediti premik na glasbeni sceni," je povedal Steržaj in poudaril, da se je povezava rocka in narodno-zabavne glasbe dobro obnesla, saj je sodelovanje postalo zelo odmevno. Steržaj je še poudaril, da je bil Slak takoj pripravljen sodelovati z njimi in da je omenjeni pesmi uvrstil tudi na svojo ploščo, kar si skupina šteje v čast. Narodno-zabavni ansambel in rockskupina sta še nekajkrat nastopili skupaj - v spodnjem videoposnetku si lahko ogledate njihovo skupno izvedbo pesmi Nekaj sladkega.

Iz "lesene škatle" naredil enakovredno glasbilo
Pisatelj Ivan Sivec, avtor knjige o Slaku z naslovom En godec nam gode, je Slaka označil za po avtorski plati enega najboljših skladateljev, ki se je znal približati ljudski pesmi in slovenski duši. Po Sivčevih besedah je umrl godec, ki je naredil največ za diatonično harmoniko na naših tleh, saj pred Slakom tega glasbila na radiu sploh niso sprejemali. Slak in mnogi drugi za njim pa so naredili iz nekdanje "lesene škatle" povsem enakovredno glasbilo vsem drugim. Sivec se je spomnil tudi Slakove napoved: "Ko ne bom več igral, bom pa umrl." Po Sivčevih besedah je Slovenija sicer izgubila človeka, za njim pa je ostala glasbena dediščina, v kateri se bodo slovenski godci napajali še stoletja.
Na vest o smrti narodnozabavnega glasbenika Lojzeta Slaka se je za odzval tudi Slavko Avsenik, eden od utemeljiteljev narodnozabavne glasbe v Sloveniji in ustanovitelj mednarodno priznanega Ansambla bratov Avsenik. Po njegovih besedah smo Slovenci izgubili velikega glasbenika, kar je velika žalost predvsem za ljubitelje domače glasbe.

Zadnji nastop Lojzeta Slaka na večeru v čast Milanu Ferležu iz decembra 2010 si lahko ogledate v priloženem videoposnetku.

Avsenik je povedal, da zasedbi nista nikoli profesionalno sodelovali, čemur je po njegovem mnenju botrovala predvsem velika zasedenost obeh ansamblov, sta se pa s Slakom večkrat prijateljsko srečala. "Zame je bil Slak odličen človek, ki je cenil mojo glasbo, prav tako kot sem jaz njegovo," je še povedal Avsenik. Kot glavno razliko v glasbenem ustvarjanju med ansambloma je Avsenik izpostavil vrsto harmonike, saj so Avseniki igrali na klavirsko, Slak pa je uporabljal diatonično. Razlikovala sta se tudi sestava zasedb, saj je njegov ansambel vključeval instrumentaliste, kot sta trobentač in klarinetist, Ansambel Lojzeta Slaka pa ne.

Iz občine Mirna Peč so sporočili, da bo žalna knjiga za pokojnim Lojzetom Slakom odprta v občinski sejni danes od 12.30 do 19. ure in še v petek od 8. do 19. ure.

Bil je širok človek, kar se je pokazalo tudi v njegovem sodelovanju z rockskupino Big Foot Mama, kar zelo cenim. Mnogim generacijam harmonikarjev je kazal pot in jim bil za zgled. Moje iskreno sožalje gre njegovi družini in vsem njegovim oboževalcem.

Boris Kopitar o Lojzetu Slaku
Lojze Slak (po spominu Ivana Sivca, avtorja knjige o Slaku)
Zadnji nastop Lojzeta Slaka na večeru v čast Milanu Ferležu (december 2010)