Izraznost zasedbe Ifriqiyya Electrique bi najlaže opisali kot spoj sufijskega obreda in industrijskega rocka, tvorijo pa jo pripadniki plemena Banga iz tunizijskega dela Sahare Tarek Sultan, Yahia Chouchen in Youssef Ghazala ter Francoza Gianna Greco in François Cambuzat, sicer člana zasedbe Putan Club. Lani so pri ljubljanski priznani založbi Glitterbeat, ki jo vodi Chris Eckman, izdali prvenec, naslovljen Rûwâhîne, in se z njim podali na turnejo.

Pred njihovim drevišnjim koncertom na Kamfestu smo se pogovarjali s Cambuzatom, vabljeni k branju intervjuja!

Kako ste se kot francoski glasbenik znašli v zasedbi s tremi pripadniki plemena Banga?
Naj najprej izpostavim, da Ifriqiyya Electrique od samega začetka ni bila zamišljena kot zasedba. Sprva je šlo za raziskovanje, pravzaprav drugo po vrsti znotraj Trans-Aeolian Transmission, v okviru katerega se posvečam glasbi, ki ima moč vzdigovanja posameznika, če se izrazim nekoliko poenostavljeno. S tem projektom sem prišel do novega koncepta, ki vključuje potovanje, skladanje, pisanje, filmanje nekje drugje, v bistvu daleč stran, kolikor je le možno, kjer niti glasbena industrija niti zastopniške agencije ne bodo pod svoje okrilje nikoli vzeli kakega zahodnega glasbenika. V mislih sem torej imel določene države, ki jih je težko doseči in se jih pojmuje kot prenevarne, predvsem pa gre tam za smešno majhne zaslužke in tovrstne zasedbe po njihovih lastnih besedah niso deležne kakega resnejšega zanimanja.

Osebno mi je pomembno predvsem to, da se zgolj približam in postanem tisto, kar glasba v resnici je, ko ne gre za nekaj, kar je povezano s kupljivostjo: veter, vibriranje, le majhna zadeva, sicer pa nič, vendar kljub temu pa osvobajajoče občutje. Ideja Trans-Aeolian Transmission je izhajala iz dejstva, da sem vse od 12. leta starosti vsakič, ko sem na odru, zares razsvetljen. Kot nekakšen duhovni začetek naše zgodbe pa bi izpostavil izkušnjo, ko mi je pred sedmimi leti med turnejo po Mongoliji kozaški prijatelj pripovedoval o šamanizmu v kitajski avtonomni regiji Sinkiang (Xinjiang), kjer je izvajanje tovrstnih obredov dejansko kaznivo. Prijatelj mi je k sreči tamkajšnji šamanizem lahko predstavil v njegovi čisti obliki, brez odvečne turistične navlake.

Po vrnitvi na evropska tla sem nato začel razmišljati o tem, veliko sem bral in pridobival nasvete raziskovalcev, kot je na primer Thierry Zarcone s CNRS-a (francoski Nacionalni center za znanstvene raziskave, op. nov.). Sledila je odločitev, da se odpravim tja, živim z njimi več mesecev, snemam, filmam in nato skupaj z njimi predelam njihovo glasbo. Na tem mestu moram izpostaviti, da gre na moji strani za popolno spoštovanje tradicije, saj se lahko le tako približaš duhovnosti in družbeni relevantnosti teh obredov, kolikor se le da.

Imajo ta vaša v glasbo prelita raziskovanja tudi teoretično podlago?
Prva Trans-Aeolian Transmission nosi naslov Xinjiang, Taklamakan & Karakoram in gre za raziskavo na območju Sinkianga, kjer so ujgurski glasbeniki, med katere spadajo šamani in bardi. Material je bil podvržen rekonstrukciji z računalniki in električnimi instrumenti, iz tega pa je nastal dokumentarni film, ki je delno tudi fikcija, film ceste in koncert, ki je nastal v globinah puščave Takla Makan (Taklamakan) in vse do gorovja Karakorum (Karakoram), pa tudi v globokih osrčjih zadnjih mest svilne poti.

Dve leti kasneje sem nato naletel na čudovito knjigo Gilberta Rougeta, naslovljeno Music & Trance, in sem si zaželel iti še dlje. Prijateljica, tunizijska etnologinja Amel Fargi, pa mi je pripovedovala o obredu, ki ga izvajajo globoko v puščavi Djerid. Seznanila me je s skupnostjo Banga, s katero sem potem preživel več mesecev ter sodeloval v njihovih obredih, jih snemal in filmal. Dokumentiral sem res na stotine teh njihovih ritualov.

Temu je nato sledil moj predlog, da predrugačijo svojo obredno dejavnost. Pri tem je šlo za način dokazovanja sodobnosti tega njihovega početja, tudi prek izpostavitve dejstva, da človeštvo povsod po svetu potrebuje isto stvar, ki mu lahko pomaga in deluje zdravilno nanj. Ljudje vse od tunizijske puščave Djerid do ibiških diskotek in moskovskih rock klubov imajo enako potrebo po samopozabi, potrebo po izkustvu povzdignjenosti. Lahko rečem, da sta se pomešala kri in znoj, to je bila končna točka brez povratka, tančica normalnega se je takrat dvignila: nihče in nič ni bil nikoli več tak kot prej.

Pri vaših koncertih ne gre toliko za odrske nastope, pravzaprav so bliže obredom ...
Ta obred, ki ga izvaja pleme Banga, je zdravilni obred obsedenosti in transa, gre za stoletja staro dediščino, ki so jo sem prinesli nekdanji črni sužnji, prodani v Tunizijo. Gre za sinkretizem med animizmom in islamom. Gre za adorcizem. Govora je o tem, da je vaš osebni duh ali hudič obsedel vašo dušo in se ga ne boste mogli nikoli znebiti. Ta namreč včasih zahteva vaše celotno telo, nujno ga potrebuje - vendar zato, ker se vi sami počutite slabo.

To je točka, na kateri pripadniki plemena Banga nastopijo s plesom, ogromnimi kovinskimi kastanjetami tchektchekas in bobni tabla, ognjem, dišečim benzoinom in vodo. Na ta način vas kaj kmalu privedejo do vaše najbolj divje strani. In sicer prek neobičajnega obreda, ki se konča šele, ko izgubite vso svojo razsodnost. Po tem si bo vas ta vaš osebni duh oziroma hudič popolnoma pokoril.

Vendar tukaj ne gre za gledališče ali odrsko predstavo. Rûwâhîne, torej duhovi oziroma demoni, so povabljeni, da nastopajo na ulici ter obsedajo in skrivijo telesa Bang. Pri tem najstniki poskakujejo po tleh z napetimi, usločenimi nogami in očmi, ki osredotočeno zrejo v neko določeno točko. Dekleta pa divje plešejo in narekujejo ter pospešujejo ritem igranja tabel, vendarle pa njihovi vzkliki ne morejo preglasiti neizprosnega kovinskega zvoka tchektchekasov. Na tej točki vznikajo vodni curki in padajo z močnimi pljuski, medtem ko se hlapi benzoina zavijajo okoli pasov navzočih. Smo daleč, daleč stran od vsega. Leta 1994 je Viviana Pâques s pariškega Inštituta za etnologijo v svojem delu L'arbre cosmique dans la pensée populaire et dans la vie quotidienne du nord-ouest africain ta pojav opredelila kot katarzo, očiščenje duše prek doseganja ekstaze. To obliko misticizma je ponotranjila manjšina, ki je bila izključena, zatirana in izgnana v afriške islamske skupnosti.

Se animizem dandanes enači predvsem s praznoverjem, islam pa pogosto povezuje z vse večjo radikalizacijo prepričanj njegovih vernikov?
Animizem ne more biti zgolj praznoverje. Naj izpostavim, da sem navaden kartezijanski ateist. In - kolikor vem - se še nihče ni vrnil iz grškega mitološkega podzemlja z rekami Stiks, Piriflegeton, Kokitos in Leta ter mi povedal, kako je tam. Menim torej, da so islam, krščanstvo, budizem in druga prepričanja lahko prav tako čisto v redu izbire. Verjamem, da je vera ključno občutje, ki kaže na šibkost človeka in njegov čudoviti strah pred smrtjo. Lep in dragocen način, na katerega se lahko poskrbi za lastno udobje.

Z našega barbarskega in ikonoklastičnega vidika je animizem, kot ga prakticira pleme Banga, bližje psihoanalizi ali celo nevrologiji. Pri njih so družine duhov zares številne, vsaka veja pa vsebuje po več deset različnih rûwâhînov in vsak duh ustreza zelo natančnemu stanju duha, občutku neugodja ali bolezni. Glede na vse povedano naj še dodam, da pripadniki Bange sami sebe dojemajo kot muslimane, vendar se tudi zelo dobro zavedajo, da bi bili v primeru prihoda privržencev Daeša oni zagotovo prvi, ki bi jih mučili in umorili.

Kako bi opredelili stanje na področju sodobne tunizijske glasbe? Koliko je povezano s tradicijo? In kako bi opredelili širšo sodobno umetniško sceno v Tuniziji?
Stanje sodobne tunizijske glasbe je popolnoma enako, kot je stanje sodobne glasbe povsod drugje: 99-odstotno se vrti okoli denarja ali slave, preostanek pa je sicer veličasten, vendar umira od lakote, saj so ušesa množic že izoblikovana po meri industrije. In tako je tudi naravnost vse uporabno: od tradicije do avantgarde, če je treba. Situacija je takšna, da večina v Evropi znanih tukajšnjih glasbenikov ali umetnikov ni skorajda nikoli nastopila v Afriki. Nastopajo za zahodni trg, nastopajo za turiste.