Glasba
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 10 glasov Ocenite to novico!
false
Profesor Akademije za glasbo Zoran Marković se v Ljubljani počuti odlično. To mesto in ljudje ga nenehno navdihuje, zato je, kljub ponudbam iz tujine, ostal v Sloveniji. Foto: Serban Mestecaneanu
       V Črni gori me dojemajo kot Slovenca. V Sloveniji me pač dojemajo kot Črnogorca. V Srbiji – ker moj oče je Srb – me dojemajo kot Slovenca in Črnogorca. Tako da sem povsod tujec.       
 Zoran Marković
false
Zoran Marković pogosto nastopa na prestižnih festivalih v tujini. Foto: Serban Mestecaneanu
       Ljubljana mi nudi, kar je na zahodu že izginilo. To je mir, čistost duha in neodvisnost. Zelo inspirativno je, ko je človek res prepuščen sebi, da ustvarja in deluje v neki harmoniji.       
 Zoran Marković
false
Zaljubljenec v kontrabas je izumil revolucionarni dodatek za vse godalne inštrumente, ki omogoča bogatejši zvok in lažje igranje. Foto: Serban Mestecaneanu
false
Izum Zorana Markovića po 300 letih omogoča bogatejši zvok godalnih inštumentom, ki jih je tudi veliko lažje igrati. Foto: Arhiv Zorana Markovića
       Simfoniki RTV Slovenija me vedno znova prepričajo z iskrenim muziciranjem.       
 Zoran Marković
false
Kontrabasist rad igra s simfoniki RTV Slovenija. Foto: SerbanMestecaneanu

Kontrabasist Zoran Marković: V Sloveniji so ljudje polni humanosti

Pogovor z rednim profesorjem Akademije za glasbo
18. marec 2017 ob 06:17
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ljubljana mi nudi nekaj, kar je na Zahodu že izginilo: mir, čistost duha in neodvisnost. Narava in ljudje so polni humanosti, pravi kontrabasist in redni profesor Akademije za glasbo Zoran Marković.

"V Črni gori me dojemajo kot Slovenca. V Sloveniji me pač dojemajo kot Črnogorca. V Srbiji – ker moj oče je Srb – me dojemajo kot Slovenca in Črnogorca. Tako da sem povsod tujec" - pravi redni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani in kontrabasist Zoran Marković.

Obiskali smo hišo v Ljubljani, v kateri sta se nobelovec Ivo Andrić in kraljica kriminalk Agatha Christie družila s srbskim pisateljem, rojenim v Črni gori Miodragom Bulatovićem. Kako se oblačijo Črnogorke in kako Slovenke? Predstavljamo prvenec Lare Paukovič Poletje v gostilni. NaGlas! - danes ob 12.40 na prvem sporedu TVS!

Po študiju kontrabasa v Podgorici in podiplomskem študiju v Beogradu je Zoran Marković prejel štipendijo italijanske vlade, potem pa se leta 1989 preselil v Ljubljano. Najprej je delal v Operi, potem v Slovenski filharmoniji, zdaj uči na Akademiji za glasbo. Pogosto gostuje na prestižnih glasbenih festivalih v tujini. Pred desetletjem je izumil strunik - revolucionarni dodatek za kontrabas in vse godalne inštrumente - in tako po 300 letih spremenil zvok in olajšal igranje teh glasbil. Zoran Marković je bil gost oddaje NaGlas!.


Profesor Marković, zakaj Ljubljana?
Ljubljana je bila takrat, leta 1989, del moje dežele. Kulturno življenje v Ljubljani je bilo najbolj profesionalno in najbolj resno od vseh centrov v nekdanji Jugoslaviji. Bilo mi je izziv priti sem, prišel sem na avdicijo v opero in uspel.

Kako pa se sicer spominjate svojih glasbenih začetkov v Ljubljani?
Po končani šestmesečni štipendiji v Italiji sem prišel v Ljubljano, v opero, direktno v maso opernega repertoarja. Takrat je opera na polno delovala in je bilo vse zelo zanimivo, nova kultura, nov izraz.

Kasneje ste delali tudi v Slovenski filharmoniji in na Akademiji za glasbo. So bili umetniški krogi v tistem času odprti?

Ja, bilo je zelo zanimivo in zelo intenzivno zame. Ves repertoar je bil zame nov, in sem bil precej obremenjen s sabo in svojim delom. Tako da nisem imel časa se veliko ozirati na okolico, čeprav so bili zelo hudi časi.

Kar nekaj let je bila vaša habilitacija v predalu tedanjega dekana
Moja habilitacija je čakala tri leta, ampak v teh hudih časih je bilo tu novo vzdušje in so vsi tehtali, kaj je dobro. Na vso srečo se je izšlo tako, kot se je, in to pustimo preteklosti.

Zdaj je drugače: prejeli ste nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, tesno sodelujete tudi z društvom slovenskih skladateljev …
To je bila edina pot, ki je takrat obstajala - da sem kot mlad kontrabasist, ki je prišel v Slovenijo, uveljavil kontrabas kot izrazni inštrument. Stopil sem v stik z velikim številom slovenskih skladateljev, in so zame napisali kar nekaj skladb.

Je bil kontrabas takrat v Sloveniji zanemarjen inštrument? Ste vi to spremenili?

Nikakor! Ne smem niti pomisliti na to, ampak je bila vloga kontrabasa vseeno nekako stranska. Zdaj tudi moji študentje na akademiji to dokazuje: so zelo dinamični, zelo dejavni v slovenskem glasbenem prostoru.

Nedavno ste prejeli tudi nagrado Univerze v Ljubljani za pedagoško delo. Ali sicer ohranjate stike s Črno goro? Kako vas tam dojemajo? Ste zanje Črnogorec ali Slovenec?
Tam me dojemajo kot Slovenca. V Sloveniji me pač dojemajo kot Črnogorca. V Srbiji – ker moj oče je Srb – me dojemajo kot Slovenca in Črnogorca. Tako da sem povsod tujec.

Ves čas nastopate tudi na prestižnih glasbenih festival v tujini, na Finskem, v Angliji, Franciji. Imeli ste tudi različna vabilia v tujini. Zakaj vztrajate v Ljubljani?
Ljubljana mi nudi, kar je na zahodu že izginilo. To je mir, čistost duha in neodvisnost. Zelo inspirativno je, ko je človek res prepuščen sebi, da ustvarja in deluje v neki harmoniji.

Tukaj imate torej dobre razmere za delo in ustvarjanje?
Absolutno. Ta narava, ti ljudje, to je še vedno polno humanosti.

Ne moremo mimo vašega revolucionarnega izuma za kontrabas in vse godalne inštrumente. Za kaj pravzaprav gre?
Imel sem srečo: po naključju sem prišel do izuma, ga tudi zaščitil in ga prodajam po vsem svetu. Imam velikega sovražnika: to je tradicija 300 let, ampak izdelek je tako dober, da podira vse rekorde prodaje. (Smeh)

Zakaj pravzaprav gre? To je dodatek godalnim inštrumentom?
Element, ki vpenja strune na godalnih inštrumentih, pri violinah, pri violončelu dol spodaj. Strunik sem zasnoval tako, da je na kobilici neko določeno razmerje glede na dolžino prazne strune in tako sem po nekem Pitagorovem sistemu dobil razdelitev strune z ogromnim številom bogatejših alikvotov…


To pomeni bogatejši zvok za inštrument?


Bogatejši zvok, veliko lažje je igrati in hkrati omogoča, da je kvaliteta zvoka povsod.

Poleg pedagoškega dela na Akademiji igrate tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Kaj trenutno pripravljate?
To mi je v veselje - da na tako visoki ravni lahko sodelujem s simfoniki RTV. Gre za izjemen kolektiv. Če ne bi imel veselja, verjemite mi, da ne bi. Ne bi si toliko časa vzel za RTV-simfonike, ampak me vedno znova prepričajo z iskrenim muziciranjem, ki ga izkažejo vsakič na odru. Pogrejejo željo, da gremo še naprej in ustvarjamo fenomenalne projekte.

VIDEO
NaGlas! z Zoranom Markovićem
Saša Banjanac Lubej, naglas@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
reorah
# 18.03.2017 ob 09:03
Ja, tudi mene je ta "humanost", pa mir, pa narava... prevzelo, ker sami tega ne doživljamo tako in zato tudi ne cenimo. Zanimiv intervju, zanimiva življenjska zgodba. Za strunik slišim prvič. Čestitke. Veliko uspeha še naprej!
OMNIC
# 18.03.2017 ob 08:54
Lepa življenjska zgodba. Lepo je slišati, da je v Sloveniji "polno humanosti". Upam, da je to tudi res.
evaevi
# 18.03.2017 ob 07:12
zanimivo vse, najbolj pa strunik
Miša
# 18.03.2017 ob 09:09
Tudi za avtohtone Slovence bi moralo biti veliko humanosti...
Kazalo