Glasba
(1)
Matija Dedić
Ko se je Matija Dedić začel pri začetnih glasbenih korakih spogledovati z džezom, oče ni bil navdušen. Danes se spominja, kako se je pri 16 letih začela njegova uporniška pot, ki je postala še trdnejša, ko se je pri 18 odločil, da se ne bo vpisal na glasbeno akademijo v Zagrebu, ampak na džezovsko v Gradcu. Foto: Osebni arhiv
       Ampak moram vam povedati, da je veliko boljših in bolj znanih ameriških glasbenikov, ko spoznajo kakovost našega življenja, osuplih. Če si doma znan, tako kot jaz, in dobro opravljaš svoje delo, je življenje tukaj zelo prijetno. Menim, da je pri nas bolje. Kave, kosila, restavracije kljub krizi. Naš način življenja, na katerega se hitro navadiš. Takega ni nikjer.       
Matija Dedić
Matija Dedić je pred nedavnim v Ljubljani nastopil z glasbo z albuma Matija svira Arsena – Matija igra Arsena, za katere je pred dvema letoma prejel pet porinov. Foto: Osebni arhiv

Dodaj v

Matija Dedić: "Arsenu džez ni bil všeč, drugače si me je predstavljal"

4. junij 2018 ob 10:33,
zadnji poseg: 4. junij 2018 ob 10:35
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Matija Dedić je džezovski glasbenik, v našem prostoru znan tudi kot sin dveh glasbenih veličin: Arsena Dedića in Gabi Novak. Pred kratkim je gostoval v kavarni Slamič v Ljubljani, v kateri je nastopil z Goranom Rukavino, Borkom Rupeno in Primožem Fleischmanom in zaigral pesmi z albuma Matija svira Arsena – Matija igra Arsena, za katere je leta 2016 prejel celo pet porinov.

Mi pa smo izrabili priložnost in mu zastavili nekaj vprašanj.

Verjetno so vas že neštetokrat vprašali: kako je bilo odraščati v glasbeni družini? Ali je bila to prednost ali pomanjkljivost, glede na to, da vas povsod spremlja priimek Dedić?
Tudi jaz bom neštetokrat odgovoril, da sem imel boljši začetni položaj, bilo mi je lažje. K nam so prihajali veliki glasbeniki, poslušal sem različno glasbo. Starši niso pritiskali name. Ko sem bil star štiri leta, sem sam začel igrati klavir. Torej bi bilo neumno, če bi se izogibal priimku Dedić. Na Balkanu ali v naši regiji, kakor jo danes ljubkovalno imenujemo, bom vedno sin Arsena in Gabi. Na drugi strani pa sta se leta 2002, ko sem bil na mednarodnem tekmovanju v Franciji izmed 400 glasbenikov izbran med 11 najboljših na svetu, začela tudi moja mednarodna kariera in sodelovanje. Ne glede na vse porine in druge nagrade na Hrvaškem je v mojem življenjepisu tudi tuji del, ki s priimkom Dedić, ki se nanaša na Arsena, nima nobene povezave – nanaša se samo na Matijo in srečen sem, da je tako.

Arsen in Gabi imata drugačen glasbeni slog. Vi pa ste odšli bolj v džezovske vode.
Na srečo se je zgodil džez. Tako kot je zdaj Lu v rapovski fazi. Imela je dedka in babico ter očeta, zdaj pa je našla rap. To mi je všeč. Tako sam sam našel džez; ni šlo drugače – to je bil moj način upora. Opravil sem svoje glasbeno šolanje, pri šestnajstih pa se je začel upor in se še okrepil pri osemnajstih, ko sem se odločil, da se ne bom vpisal na glasbeno akademijo v Zagrebu, ampak na džezovsko v Gradcu. Mislim, da sem se dobro odločil. Našel sem sebe. Tam sem ostal 6 let, se veliko naučil in se vrnil domov. Ničesar ne obžalujem. Menim, da sem iz različnih razlogov naredil nekaj dobrega.

Ni skrivnost, da Arsenu vaša izbira ni bila preveč všeč. Kaj pa Gabi?
Arsen džeza nikoli ni sprejel, zato pa sem imel mater, ki je bila presrečna. Vsa čast očetu, vendar imam tako očeta kot mater, le da se vedno govori o očetu. Mati je tista, ki me je podpirala, brez nje bi bilo tudi njemu veliko težje. Zato rad govorim o Gabi. To ni nobena skrivnost, Arsenu džez ni bil všeč, drugače si me je predstavljal, vendar je bil ponosen na nekatere moje uspehe, na mojo igralsko veščino, kot je to imenoval. Mati pa me je zares podpirala. Tako je vedno in tako je bilo tudi v mojem primeru.

Imate hčerko Lu, ki je trenutno opustila igranje in učenje glasbe. Vas je to kaj prizadelo?
Hčerka je končala nižjo glasbeno šolo. Že prej je hotela prenehati in komaj sem jo pregovoril, da je vsaj nižjo pripeljala do konca. Očitno vendarle ne bo koncertna pianistka. Pozneje me je prosila, da ne bi šla v srednjo šolo. To sem seveda sprejel, kaj bi lahko drugega storil? Bilo mi je žal, lahko bi dosegla marsikaj – imela je najboljšega učitelja na svetu. Ko pa smo se začeli prepirati, ko je začela jokati, sem se odločil, da tega doma ne potrebujemo. Je namreč edinka. Z otrokom si želim prijateljski odnos in če ne želi iti v srednjo glasbeno šolo, ji ni treba. Zdaj hodi na rapovske koncerte. To je njena oblika upora. Pri nas doma so bili šansoni, filmska glasba, klasika, moj džez, zdaj pa je prišla na vrsto rapovska faza. Zakaj ne?

Po dvajsetih letih glasbene kariere se lahko pohvalite z veliko nagradami, porini, koncerti … Česa se s ponosom spominjate?
Ko me že vprašate, kaj je bilo najlepše – nikoli ne bom pozabil, kako me je Oliver povabil, naj kot edini gost, in sicer instrumentalist, z njim igram v Olimpiji. Dvomim, da bom še kdaj nastopal tam. Prav tako ne bom pozabil sodelovanja z Boškom Petrovićem v Lincolnovem centru v New Yorku. Predstavila sva hrvaški džez v Allen roomu, v katerem skozi steklo gledaš na mesto. To so bili posebni trenutki. Tu so še različne druge oblike sodelovanja; delal sem npr. z Antonyjem Sanchezom, ki je dobil grammyja za film Birdman. S tem se lahko pohvalim, predvsem pa me vodita skromnost in to, da vem, kje sem, kot pravi Gibonni.

Ali ste kdaj načrtovali odhod v tujino?
Bilo je pričakovanje, odhod sem že načrtoval. Ko si mlajši, drugače razmišljaš. Na koncu nisem odšel. Prepričan sem, da živim veliko bolje kot nekateri glasbeniki, ki so veliko boljši od mene, pa tudi veliko slabše kot nekateri veliko slabši. Nisem odšel, ampak kaj sploh pomeni oditi? Tudi družina se je vprašala; žena in hčerka, Gabi in Arsen. Sicer je danes življenje na Hrvaškem bolj zdravo, ne bomo se preveč spuščali v razloge. Ampak moram vam povedati, da je veliko boljših in bolj znanih ameriških glasbenikov, ko spoznajo kakovost našega življenja, osuplih. Če si doma znan, tako kot jaz, in dobro opravljaš svoje delo, je življenje tukaj zelo prijetno. Menim, da je pri nas bolje. Kave, kosila, restavracije kljub krizi. Naš način življenja, na katerega se hitro navadiš. Takega ni nikjer.

Z Goranom Rukavino, organizatorjem koncertov v Slamiču, se že dolgo poznata.
Goran Rukavina je moj dolgoletni prijatelj, poznava se iz milijon različnih okoliščin. Pred tremi leti sem igral z njegovim triom, pred dvema letoma je gostil tudi mojo mater Gabi – bilo je prekrasno. Goran je tudi spremljevalni glasbenik v njenem ansamblu. Zdaj sem tretjič tukaj in vsakič uživam in mu čestitam za tisto, kar je naredil, tako on kot njegova družina. Z ogromno energijo in neutrudljivim navdušenjem so veliko dosegli, še posebno če pogledamo, da si naši kraji z džezom nekako niso na ti.



Vesna Hrdlička Bergelj, Sami naši, Radio Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
Aeda
# 04.06.2018 ob 11:00
Ko bo Lu iz pubertete, bo obžalovala svojo odločitev...
Kazalo