Rado Simoniti je avtor več sto skladb, med katerimi je več samospevov, denimo Samo en cvet, Mesečina, Bosa pojdiva, Na Krasu, Romanca, pa tudi skladb za ženske, moške, mešane ter mladinske in otroške pevske zbore. Foto: Peter Kocjančič; hrani: NUK
Rado Simoniti je avtor več sto skladb, med katerimi je več samospevov, denimo Samo en cvet, Mesečina, Bosa pojdiva, Na Krasu, Romanca, pa tudi skladb za ženske, moške, mešane ter mladinske in otroške pevske zbore. Foto: Peter Kocjančič; hrani: NUK
Rado Simoniti
Kot skladatelj je Simoniti zapustil obširen opus, ki obsega okoli 600 glasbenih enot. Foto: Arhiv NUK
Dobrovo, Goriška brda
Na Dobrovem in v Fojani so pripravili sklop dogodkov, s katerimi se Simonitiju poklanjajo ob stoletnici rojstva. Foto: BoBo

Na Dobrovem in v skladateljevi rojstni vasi Fojana so za današnji dan pripravili vrsto dogodkov, s katerimi se želijo pokloniti stoletnici rojstva tega pomembnega rojaka. Praznovanje so začeli z odprtjem razstave Podobe Brd mi zapojo na gradu Dobrovo, v skladateljevi rojstni hiši so odkrili spominsko ploščo, osrednja prireditev pa se bo odvila ob 19.00 v dvorani Vinske kleti Goriška brda, ko bosta zbrane nagovorila predsednik državnega sveta Mitja Bervar in skladateljev sin Vasko Simoniti.
Simoniti je za seboj zapustil zajeten opus, v katerem najdemo približno 600 glasbenih enot, od lastnih del do najrazličnejših priredb. Glavnino predstavljajo dela za različne zborovske sestave, napisal je tudi kantati in opero.
Avtor prve partizanske opere
Posebno mesto pripada samospevom, med njimi so Samo en cvet, Mesečina, Bosa pojdiva in Romanca, pa tudi skladb za ženske, moške, mešane ter mladinske in otroške pevske zbore. Simoniti je skladal na besedila sodobnih pesnikov, pogosto je sodeloval s člani partizanske kulturniške skupine. V njegovih delih je najti poezijo Karla Destovnika - Kajuha, Mateja Bora, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Smiljana Samca in drugih. V opernemu svetu je leta 1966 prispeval enodejanko Partizanka Ana.

Z glasbo se je začel resneje ukvarjati na konservatoriju v Ljubljani, kjer se je med letoma 1933 in 1937 učil orgle, kompozicijo in dirigiranje. Po učiteljevanju na glasbeni šoli v Splitu je v Ljubljani študiral kompozicijo in dirigiranje na Glasbeni akademiji in bil med letoma 1939 in 1943 zborovodja SNG Ljubljana. Po kapitulaciji Italije je bil glasbeno dejaven v partizanih, kjer je vodil pevski zbor Srečka Kosovela. Leta 1946 je končal študij dirigiranja na Glasbeni akademiji in bil med letoma 1945 in 1978 s presledki stalni dirigent ljubljanske Opere, med letoma 1948 in 1958 je vodil tudi Slovensko filharmonijo.

Čustveno naravnan melodik
V njegovem dirigentskem delovanju so bile pomembne zlasti poustvaritve del italijanske operne romantike in verizma, ki jih je oblikoval z veliko ognjevitostjo. Kot skladatelj je bil izrazit melodik, naravnan lirično in čustveno, v večglasnih vokalnih skladbah slovansko polnozvočen. Njegov kompozicijski stavek se pogosto opira na slovensko ljudsko občutje in folklorne prvine južnoslovanskih narodov. Vodil in ustanovil je več pevskih zborov in glasbenih sestavov, pri APZ je nadomeščal Franceta Marolta, v Splitu prevzel zbor Hrvaškega glasbenega društva Tomislav, v Črnomlju vodil prvo partizansko pihalno godbo, v Gravini blizu Barija osnoval že omenjeni Kosovelov zbor, v Beogradu pa umetniški ansambel JA. Pomagal je ustanoviti Učiteljski pevski zbor Emil Adamič in soustanoviti Mladinski pevski festival v Celju, sourejal je revijo Zbori.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim dvakrat s Prešernovo nagrado, leta 1949 za dirigiranje in organizacijo zbora Slovenske filharmonije, leta 1976 pa za življenjsko delo na področju glasbe.