Ni pretvarjanja, ni igre, Nneka je na odru, kar je v resničnem življenju: borka, glasnica, glasbenica, aktivistka in predvsem ženska. "Ti dnevi so težki," je nagovorila zbrane v Ljubljani, pet let po zadnjem nastopu.

Vse od 19. leta je postala sinonim za razkošno figuro, evropske festivale in močna sporočila znotraj besedil, ki so v večini primerov spolitizirana. Na svetovno glasbeno prizorišče je prodrla leta 2010 s singlom Heartbeat, kar jo je vodilo tudi v ZDA.

Toda pravila igre, kot je dejala sama v pogovoru za MMC, so čez lužo drugačna. Pojavljanje v oddajah, kot je Late Show with David Letterman, velika založba ob strani in vznemirjenje v medijskem prostoru, niso bili dovolj, da bi zadovoljili Nigerijko. Vrnila se je v Pariz, pozneje pa se je preselila v Nigerijo, kjer je celila rane.

Vrnila se je lani s konceptualnim albumom My Fairy Tales. Za objavo se je odločila, ker je čakala na odločitev svoje založbe, kakšno bo njihovo prihodnje sodelovanje. "Na vsakem albumu sem jaz," je odločena 35-letna pevka soula/hiphopa/reggaeja. Sinoči se je vrnila v prestolnico v okviru festivala Druga godba, kjer je v dobri uri in pol povzela svoje dozdajšnje delo.

Čutna in hkrati borbena je med nastopom nagovorila zbrane z besedami. "Ti dnevi so težki. Mislim, da za vse. Toda verjamem v boljši jutri. V temi je za kotom vedno luč," je začela Nneka in nadaljevala: "Čas je, da stvari vzamete v svoje roke. Smo ena entiteta: če ne premaknem, se ne premakneš tudi ti."

Cel pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Kako nekdanja študentka antropologije in arheologije pristane na mestu, na katerem ste zdaj? Na mestu, ki bi ga v popkulturi opisali s klišejem, da "živite svoje sanje z glasbo".
Ne bi rekla, da živim svoje sanje. Nikoli nisem imela takšnih. Z glasbo sem se ukvarjala še pred študijem, toda ne profesionalno. Z njo sem si plačevala študij. Na koncu dneva, če ne bi imela glasbe, ne bi mogla izživeti svojega študentskega življenja.
Potovanja te izobrazijo. Ko potujem kot glasbenica, spoznam veliko mest, o katerih sem se učila v študentskih dneh. Naj bo to Grčija, Slovenija, Slovaška ali Nemčija. Včasih celo poiščem mesta, ki sem jih spoznavala v študijskih gradivih, samo da jih vidim na lastne oči.

Kaj vas žene na turnejah: sama potovanja, nastopi, stik z ljudmi?
S svetom delim svoje življenje – to me motivira. In dobro je, da dajem. Nisem sebična. Ne gre za to, da samo spoznavam mesta, v katerih se ustavim.

Z glasbo ste se srečali v mladih letih. Izjavili ste, da vam je v času študija, ko ste prišli sami v Nemčijo, pomenila neko vrsto zatočišča. Bi rekli, da je glasba še danes za vas pobeg?
Pobeg je bežanje od nečesa. In to ni prav! Ker se bo vse, od česa bežite, na koncu dneva vrnilo. Glasba je v zadnjih letih postala nekaj popolnoma drugega – svet kraj. Kraj, kjer lahko poslušam, kaj imajo ljudje, glasbeniki povedati. Gre za akt deljenja izkušenj. Glasba je čudovita stvar. Ni rešiteljica. Ni pobeg. Ni več terapija. Veliko več je. Je nekaj, kar počneš, ker želiš, iz ljubezni. In nikoli ne bi smeli početi ničesar, kar na koncu dneva povzroča bolečino. Je pa res, da se zaradi glasbe počutiš bolje – na neki način odvrne tvojo pozornost od tvojih pravih težav. Zelo je pomembno, da ko daješ ljudem energijo, da si jo povrneš od ljudi, ki jo sprejemajo. Glasba bi morala postati vezni član skupnosti, in ne pobega.

Je še vedno mogoče, da se spremenijo stvari s pomočjo glasbe?
Da. Še vedno menim, da je glasba zelo vplivna. Če samo pogledate, kaj počne Beyoncé v zadnjem času, je izjemno. Včasih smo o njej mislili, da je samo poppevka, ki nima nič povedati, in je samo površinska. Zdaj pa je po mojem mnenju končno dojela, kako močna je, in to je večje od politike. Zdaj govori o težavah in vse to zanima. Dviguje ozaveščenost o Afriki. Afriške glasbenike postavlja v ospredje. In to se ni zgodilo že zelo dolgo, in to potrebujemo. Prav tako se moramo zavedati, kakšen vpliv imamo glasbeniki na mladino, na prihodnje vodje jutrišnjega dne.

Na neki način je preigrala igralce v igri – samo, če pogledava primer letošnjega nastopa na Superbowlu. Nihče ni tega pričakoval. Toda, če je hotela doseči to točko v svoji karieri, je morala pretrpeti veliko zahtev drugih – založbe, menedžerjev … Bi šli sami kdaj skozi to? Konec koncev ste na neki točki pretrgali vez z založbo Sony in se odločili za neodvisno založbo?
Nikoli nisem imela težav s Sonyjem. Ljudje mislijo, da če izdajaš pod neodvisno založbo, imaš težavo s prvotno založbo. Sony je moja družina in verjetno bom izdala naslednji album pod njihovim okriljem. Dejstvo, da sem imela za sabo veliko založbo, je moje življenje precej olajšalo. Gre za drugačen deloven proces. In ne morete primerjati Sonyja v Nemčiji s Sonyjem v ZDA. Delala sem s temi drugimi in tam so popolnoma drugačna pravilna igra. Pri Sonyju v Nemčiji je podobno, kot da bi bil pod neodvisno založbo, ker poznaš svojo ekipo: veš, kdo so, kako delajo, z njimi sediš za isto mizo in si z njimi izmenjuješ ideje. V ZDA ne veš, kdo je kdo. Samo delaš.

Če se navežem nazaj na Beyoncé: ona je bila slavna že od otroštva. In traja nekaj časa, da spoznaš, kdo si. Morala je spoznati samo sebe, morala je roditi, s tem dobiš veliko odgovornosti in tudi ugotoviš, kakšne odgovornosti imaš v življenju. Otrok te zbudi. Odgovoren si še za življenje nekoga drugega. V ospredju ni več zgolj tvoje življenje. Če nimaš otrok, je sebično dejanje. In mislim, da jo je otrok zbudil in hkrati dal upanje za temnopolte.

Vem, da imate na zalogi dovolj materiala za tri nove albume, ampak kdaj bodo ti pristali na policah?
Album je bolj ali manj končan in bo zelo dober. Če bo Bog dal, bo dokončan julija. Založba potem potrebuje tri mesece in zato ga bomo izdali na začetku drugega leta. Izdaja albuma decembra po mojem mnenju nima smisla. Beyoncé bo vmes najbrž izdala božični album. In Mariah Carey. Moram se preusmeriti na drug datum. Razen če me bo izbrala za sodelovanje. To bi bilo super. Ali pa, če bi ona gostovala na mojem albumu.

Nicky Minaj, konec je s tabo.
O, ne (smeh). Si predstavljate Nneka Minaj? Nicky Minaj z afrofrizuro (smeh).

Kdo od vaših glasbenih kolegov vas je najbolj navdihnil v vaši karieri?
Navdihuje me Bob in Damian Marley. Delala sem z Nasom, tako da me več kot očitno navdihuje. Lenny Kravitz. Navdihujejo me številne zgodbe iz Biblije. Jezus Kristus, Marija Magdalena, ki je bila najprej prostitutka, pozneje pa je postala izjemna oseba … Navdihujejo me preprosti ljudje. Navdihujejo me prostitutke, kako so inteligentne – vsaj tiste, ki sem jih sama poznala. Tudi odvisniki od drog – to so izobraženi ljudje.

S Kravitzem sta še v stikih?
Z njim sva bila na turneji pred nekaj leti. On je živel v Nigeriji, ko je bil mlajši. Mama ga je poslala tja, da bi delal v narodnem gledališču. Še vedno se spomni vsega, kar je malce smešno. Je zelo skromen možakar. Toda zdaj počne druge stvari, veliko je na družbenih omrežjih, toda Lenny, kot sem ga spoznala, me je zelo navdihnil.

Pri vas me precej fascinira, kako vam uspe izražati močna sporočila v zelo hitrih ritmih, na katerih se na koncu ljudje na koncertih bolj zabavajo, kot da bi jih poslušali. Vsaj takšen vtis dajejo. V mislih imam skladbo Pray for You. Kakšna je logika v tem?
Rada imam afriški ritem. Vedno sem ga imela rada, zato sem ga poskušala vnesti v svoj evropejski značaj. Je del mene. Pošiljanje sporočil skozi hitrejše ritme, je po mojem mnenju lažje. Na to, kar ljudje pozneje plešejo, je skladba, ki ozavešča. Večino časa glasbe ne ustvarjam zavestno. Skladba je kot slika: ko slikam, nimam ideje, kakšen bo končni izdelek in na koncu postane to, kar je.

Z leti se je zmanjševalo število skladb, v katerih rapate. Je bilo to namenoma?
Ne. Še vedno rada rapam, toda ob tem moram ostati samozavestna. Ko delaš z drugimi ljudmi, kot je DJ Farhot, je v igri kritika. Farhot je zelo kritičen in včasih mi pove, kaj ne zveni dobro, in se potem spreva, saj je po mojem mnenju dobro. Negotovost je precej pripomogla k zmanjšanju raperskih vložkov. Sem precej negotova: tudi, če dajem vtis, da sem močna. Gre za proces, ko se moraš v svojih delih najti. Zato sem se odločila, da sama produciram svojo glasbo. Naučila sem se, kako producirati in ustvarjati svojo glasbo. To je najboljša stvar. Ko te ljudje kritizirajo, to ne smete jemati kot negativno stvar, ampak pozitivno. Izkoristite kritiko, da se izboljšate.

Od kje črpate moč? Iz preteklosti, sedanjosti, ljudi, ki vas obkrožajo?
Verjamem v Boga. Moč črpam iz narave; skladb; ljudi, ki trpijo, a so vseeno živi in motivirani; moč črpam od prijatelja, ki boleha za rakom, toda še vedno se bori, da bi preživel. To je neverjetno.

Se dojemate bolj kot Evropejko, ki živi v Nigeriji, ali kot Afričanko, ki potuje po Evropi?
Bolj kot Afričanko, ki potuje po svetu. Večino svojega življenja sem preživela v Nigeriji. Toda opažam, da sem se veliko naučila v Evropi. Zaznavam ta svoj »nemški značaj«, predvsem ko je treba razčiščevati težave. Tako je "ne" vedno "ne". Prevzela sem njihovo točnost in všeč mi je, ko ljudje razložijo, zakaj nekaj naredijo, povedo. Rada imam, da so stvari povedane jasno – to je zelo nemško (smeh). In včasih postanem zelo čustvena – dandanes se kar razjočem in mislim, da je to zelo nemška značilnost.

Stereotipno ni.
Mislim, da je. Mislim, da je ta mehkužnost zelo evropejska.

Ne, to je evropejski zrak.
O, moj bog (smeh). Ni mi všeč. Vse drugo mi je. Ampak jok je zelo nadležen. Sprašujem se: "Nneka, od kdaj ti jočeš?" Jočem skoraj vsak dan, zakaj? Včasih nisem potočila niti solze, zdaj pa se sprašujem, kaj je to? So to hormoni, dejstvo, da postajam ženska … (smeh)? Kaj?

V Evropo ste prišli iz Nigerije, se tu prilagodili, zgradili kariero. Menite, da bi v tem danem trenutku lahko ponovili zgodbo? Kako gledate na trenutno stanje v Evropi?
Evropa je … To je težko vprašanje. Lepo je čutiti mirnost, toda hkrati niste v miru, saj veste, da so se stvari spremenile. Kdo je vedel, kaj se bo zgodilo v Franciji in Belgiji? Stvari so napete. Ko hodite po Nemčiji, čutite energijo ljudi, ki so vedno bolj zaskrbljeni. Evropa se nagiba proti desni. Občutek je nenavaden. Ves čas moraš biti na preži.
Ko sem prišla v Ljubljano, sem hotela na sprehod v gozd, ampak mi je rekel kolega: "Nneka, to je vzhodna Evropa."

No, ni vzhodna Evropa ...
Na neki način še vedno je. Skratka pomirila sem ga, da je vse v redu, in začel mi je pridigati, kdo se me bo spominjal, če umrem sredi gozda. Ljudje so prestrašeni. In takšni samo privabljajo še več negativne energije. Gre za začaran krog.