Natančna zgodovina rokopisa še ni popolnoma znana; našli so jo med papirji v zapuščini dedka trenutnega lastnika. Dedek je bil namreč tudi sam glasbenik in velik oboževalec Mendelssohna. Foto:
Natančna zgodovina rokopisa še ni popolnoma znana; našli so jo med papirji v zapuščini dedka trenutnega lastnika. Dedek je bil namreč tudi sam glasbenik in velik oboževalec Mendelssohna. Foto:
Zdi se, da se je našla skladba enega od velikih ustvarjalcev zgodovine glasbe, ki je doslej v živo ni slišal še nihče.

Rokopis skladbe, ki ni bila nikoli objavljena, bodo 21. maja prodajali pod okriljem londonske dražbene hiše Christie's. Obetajo si, da bodo iztržili nekje med 15 in 25 tisoč funtov (18.000 in 30.000 evrov).

Skladba z naslovom Des Menschen Herz ist ein Schacht (Človeško srce je brezno) je v torek doživela tudi prvo javno predvajanje na radiu. Posebej za radio BBC sta jo posnela Christopher Glynn in Amy Williamson s Kraljevega kolidža za glasbo. Prisluhnete ji lahko v spodnjem posnetku.

Zakaj ni hotel, da bi jo kdo slišal?
"Gre za zelo vznemirljivo odkritje. Šlo je za zasebno naročilo in Mendelssohn je že tedaj, ko je skladbo napisal, poskrbel, da ni krožila okoli," je bil navdušen Thomas Venning, Christiejev strokovnjak za rokopise.

Rokopis iz leta 1842 ima na dnu značilen skladateljev podpis, kar po besedah strokovnjaka za Mendelssohnovo glasbo Petra Warda Jonesa dokazuje, da gre za original. Kot je ob tem dodal, so Mendelssohnovi umetelni podpisi sami zase umetniško delo. O skladbi pa: "Vsi glasbeniki imajo svoje dobre in svoje slabe dneve, ampak tole gotovo ni bil Mendelssohnov slab dan."

Kdaj je rokopis odpotoval čez lužo?
Čeprav skladba ni bila nikoli objavljena, so strokovnjaki za njen obstoj vedeli. Rokopis je namreč na dražbah že dvakrat zamenjal lastnika, najprej leta 1862 in nato še leta 1872. Od tedaj se je za njim izgubila vsaka sled, dokler ga niso ponovno odkrili v zasebni zbirki v ZDA. Kako je vanjo prišel, ostaja nepojasnjeno.

Rokopis skladbe spremlja tudi Mendelssohnovo pismo naročniku, gledališkemu intendantu Johannu Valentinu Teichmannu, v katerem ga skladatelj (1809-1847) prosi, naj pesem ne kroži naokoli.